Nocturno ~

Oj, ta duša večno neizpeta …

prepolna novih vtisov, doživetij,

poeta slast in muka tisočletij,

med čas razuma in ekstaz razpeta.

 

Kaj jo mami, da želi polêta?

Sen? Izpoved? Glasba? Vonj poletij?

Nemir duha privabi jo iz zavetij,

ta blažen zven med strunami trepêta.

 

Kot bi prepevati hotela odo. 

Zahvalnico ustvarjeni lepoti -

tej svežini rose med prirodo,

 

ki lajša ji težak korak na poti;

izviru, ki poji jo z bistro vodo …

navdahnjeno popotnico v samoti.

 

(by nagajivka, Firence 21. 01. 2010)

 

~~~

 

 

 

Drag/a/i/ Anavi-ivanA … ki se pod tem vzdevkom z zgornjim sonetom pojavljaš na povezavi:  http://www.pesem.si/article.php?blog_id=26462   … žal imam zate slabo novico.

 

Tvojih 5 minut veselja  http://www.pesem.si/forum.php?action=vthread&forum=3&topic=5432 -  je mimo. 

 

Namreč (pred-videna) kraja tele pesmice (z zanko), kakor tudi kraja nekaterih izdelkov drugim poetom, je res amaterska. Predvsem pa neokusna. 

Ker mi je kompleksnost multipliciranega vzorca delovanja tipa tvojega profila -

s čustvenimi reakcijami (in post-reakcijami) vred - zelo dobro poznana, sem bila sila prijazna, pa sem v tvoje dobro (in v dobro ostalih) nekoliko počakala z odzivom.

 

 Le delček …

/”Kar se tiče moralnih pravic, ima avtor izključno pravico, da se upre skazitvi in vsakemu drugemu posegu v svoje delo ali vsaki uporabi svojega dela, če bi ti posegi ali ta uporaba lahko okrnili njegovo osebnost.”/ (by art servis &  AAS) 

 

Saj vem, da veš … Anavi … zadovoljstvo nikoli ne more biti pristno za dušo, ki se ne nauči leteti na lastnih krilih, ali za umetnika, ki ne izhaja predvsem iz sebe, iz svojega srca in vesti. Mi je pa žal zate, če imaš res tako hude težave z iskanjem lastne identitete, da kdaj celo začutiš potrebo po kopipejstanju drugih ustvarjalcev, pod katere se podpisuješ kot avtor.  Spoštuješ svoje izdelke? Poskusi vzgojit spoštljiv odnos tudi do netvojih.  Me veseli, če ti je kakšna moja pesem všeč, vendar deluj tako, da se boš lahko imelo rado, bitje.

 

V svoji uvodni predstavitvi na portalu med drugim navajaš, da ’sovražiš licemerneže, lažnivce, sprenevedalce …’  Veš kaj? Jaz jih ne sovražim. Jih prej pomilujem. Sočustvujem, ker se mi smilijo. Če namreč povzamem tvoj navedek, potem mora bit življenje v sovraštvu do sebe (in posledično v preziru do drugih) gotovo že samo po sebi dovolj strašno.   

 

Kakorkoli že, iskreno ti želim vse dobro, predvsem pa veliko zajemanja energije iz vrelca konstruktivno-kreativnega navdiha, ki ti nudi pristno notranje navdušenje in osebno veselje ob vsem kar ustvarjaš, česar ti pač nihče in pod nobenim pogojem ne more na silo (od)vzeti.

 

Ker ni tako dolgo nazaj, ko sem omenjeni portal http://www.pesem.si/ sploh prvič odkrila

in ker tam nisem registrirana članica, ti kar na svojem blogu puščam pozdrav, v želji, da

(ne tam, ne kod drugod, ne pod tem, ne pod kakšnim drugim imenom oz. vzdevkom,

ne meni, ne komu drugemu) tega ne počneš več. Bi to šlo?  

 

Simoneta Sho ~ nagajivka ~

        

 

~~~

 

 

 YouTube slika preogleda

 

~~~

EHO ~ BIT

(sonet z odmevom, arhiv, 22. junij 2010)

~

Saj vendar veš kaj od razvrata ~ rata?!
Replay Sodoma in Gomora ~ môra,
noči pokora! Ne opora! ~ Pora
neprodušna, hendikep obrata ~ brata.

Napihnil znova je demona ~ mona …
drobovje v srhu mu šklepeče ~ peče …
Boji se sile presvetleče ~ leče,
da mu odbije uro zvona ~ ona?

»Usmili se temé!« … odmeva ~ Eva
in Adam prosi za uteho ~ eho.
A glas z neba odzvanja: »greva ~ reva?!«

S centrom povsod in brez oboda ~ oda
na en poteg razpara mrežo ~ režo
izpolni slap svetlobe s svoda ~ voda.

(by nagajivka, 22. Junij, 2010)

~

p.s.:

Kdo ali kaj je (skozi moje oko) – demon – (temne sence »genijev-djinnijev«) ?

Energija, ki jo sproža pokvarjena bit človeške narave. 

 

Iluzija je njen najljubši dom, ustvarjen na temeljih domišljije, ki je ne vodi glas vesti.

 

How low can you go?

Kako globoko lahko padeš z demoni v sebi?  Demonske sile dna ne poznajo!

 

Se bojiš temnih sil? Nikar. To je njihov cilj. Najlažje si podredijo duhovno šibke, 

emotivno nestabilne ljudi, ki se predajajo strahu in drugim negativnim čustvom, saj le v takem vzdušju lahko ‘preživijo’, se združujejo v ‘krdelo’, manifestirajo. Če v sebi premoreš dovolj svetlobe in znanja s tega področja, se bodo one ’bale’ tebe (v resnici imajo izjemno slabiški značaj) in se bodo sčasoma same  oddaljile od moči tvoje ‘atme’. Vendar tega dejstva nikar ne izkoriščaj za dokazovanje premoči (egotrip press), temveč zgolj za obvladovanje energij (samozavestno), kadar in kjer je to potrebno.

Navsezadnje … ni človek ta, ki bi smel dokončno soditi, saj ima vsak posameznik svojo “zgodbo” - iz bližnje (pridobljene) ali daljne preteklosti (ki jo že s seboj, na svet prinese).

In globalno Zlo v tem obdobju »v svojih izdihljajih - napada in pobrcuje z vso silo.«

(Prosim za metaforično dojemanje pojmov.)

  

 

Vse te energije (»svetlejše in temnejše«) neprestano krožijo in se selijo. So prenosljive. Zato je tudi »mrak« (za bolj dovzetne) nalezljiv. Veliko resneje »okuženih« se  z omračenim umom prosto sprehaja po svetu, nekateri pristanejo na psihiatriji. Mnogi so tam dejansko hospitalizirani zaradi post-travmatičnih psihičnih težav ali gensko pogojenih duševnih motenj, nekateri pa tja, po mojem mnenju, ne sodijo. Slednjim (obsedenim ustvarjalcem kaosa -nenehnim provokatorskim vnašalcem zmede, podtikovalcem izkrivljenih resnic in zdrah, 

ter posedenim s sovraštvom - razdiralcem vsega dobrega, lepega, harmoničnega), bi namreč zares učinkovito pomagalo le eno zdravilo: (če se v simboliki malce ironično izrazim) -

nekakšen »globalni eksorcizem.« ;)))     

 

(by nagajivka, 21. Junij, 2010)

 

Nekaj besed več o tem sem pa zapisala na PP (v koment. št. #66 in #70):  

http://prostepoljane.blog.siol.net/2010/04/14/srecanje/

 

 

 

 ~~~

 

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark
 
01
~ nagajivka ~
22.01.2010 01:00

Za lažje razumevanje metaforike v “glavi” te pesmice (ki “visi z glavo navzdol”),
še osvežitev nekaj malega dejstev fizike:

Gravitacija = privlačna sila med dvema negativnima (-) vezalnima energijama.

Vpliv gravitacije na svetlobo:

svetlobni val (+)
ne vsebuje vezalne energije (-)
pa ga kljub temu k sebi privlačijo (vežejo!) snovni delci (masa).

(???)

Ja … vendar na podlagi drugih (nesnovnih, neodvisnih – avtonomnih) zakonitosti,
kot pa veljajo za medsebojno privlačne snovne delce (-).

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

VALA
SVETLOBNEGA
ZAKONITOST
za-
hvala
“fiziki”

narobe
pišem
to
melodijo

zakaj

odgovor
je
tu

podobe
zrcalne
pravilno
stojijo

narobe
je
prav
in
prav
je
narobe

zgoraj
je
spodaj
in
spodaj
je
zgoraj

vezâl
nima
vesoljna
čistina
kjer
val
je
svetlobni
privlačnost
edina

~~~

p.s.: melodija nekoliko lepše steče z vrstičnim branjem od konca do začetka.

~~~

http://www.youtube.com/watch?v=TErQbwHHh_w&feature=related
John Mayer & “Gravity” ~ koncertna izvedba (besedilo – klik pod videom)

~~~

02
~ nagajivka ~
23.01.2010 00:18

Prenos sonetnega prepleta izpred nekaj dni – z Vilinčkove strani:

http://vilincek.tuditi.delo.si/2010/01/16/pogled-ki-mi-daje-prosta-poezija-rime/

~~~

by nagajivka:

2010 – kar brez pesmi začet?
Ah, to pa ne gre! Le časa zmanjkuje.
Reala zahtevna mi dan zapolnjuje,
ma spišem v Januar vsaj ta sonet.

Pogrešam preplete slovenskih besed!
Prepolna ušesa besede so tuje.
Pogrešam domačo! – mi spet narekuje
srce, ki pestuje jo, ko grem v svet.

Privablja me pesem. Pa rima. In stih.
Ritem, ki vabi v zapis melodije.
Zasuta sem z delom. Tja izlivam navdih.

A vendar mi manjka še svet poezije.
Kot mórij oseka bi … jézer presíh …
dušo zažejala v bit nostalgije …

(by nagajivka)

~~~

http://www.youtube.com/watch?v=3zuylllS12c ~ Andrea Bocelli & “Mi manchi

~~~

by Vilinček:

So našle se misli … Na sredi nekje?
Je vez? Energija? Naključje morda?
Pa vendar lepo je, ko pesem srca …
zasliši se z dalje in seže do te.

Mar bog bi to vedel? Vesolje to ve?
Ko čas, ki še pride začutita dva …
Kot gledal bi jutro z očesom neba,
kjer zlatih trepalnic se veka odpre.

Tam vzhajaš v naročju nebeškega sla,
ki novemu dnevu prižgal bo luči.
Počasi budi te iz spečega sna,

da v sebi bi čutil njegove moči.
S čarobnim sijajem te v žarke obda,
ker njega ljubezen se vate vzžari.

(by Vilinček)

~~~

by nagajivka:

Kot nitke svetlobne s čarnim sijajem
spletajo mrežo zaves pajčevine,
nasujejo v srčiko biserovine,
te kapljice rosne, ki z lahnim dražljajem

spolzijo med plesom, da z nežnim trzljajem
spojile dotike bi v enost vsebine.
Kot združene kaplje morske globine,
ki v tempu nihajev valujejo z glajem.

Podobne so misli. Prepredene v vez.
Nevidne, neslišne, neotipljive.
Osamljene kdaj od peklá do nebes,

pa vendar odtisnjene v skupne arhive.
Ne/zavédno spojene v omrežju navez
so silne moči … a (še) nedokazljive.

(by nagajivka)

~~~

http://www.youtube.com/watch?v=mus0mb_ezhk&feature=related ~
S. Garden & “Nocturne” (with lyrics)

~~~

03
~ nagajivka ~
26.01.2010 02:10

Ti veš kaj se skriva onkraj neba,
ko izpereš sledove prahu iz srca -
to odvečnost strahu,
ki mrtviči telo,
da z morami sna
bi ubila duha.

Na krilih nasmeha potujem, svobode,
nad reko plazóv masovne zablode,
brez teže okov,
ki vlekó v temô
sluge podzemlja …
nevedne oprode …

Ti veš kje se igra dvoma konča,
ker veš kje nasmešek moj je doma.
Brez Njega me ni,
ne tebe, ne naju,
v tragikomediji
tega sveta.

~~~

http://www.youtube.com/watch?v=S-wM3xLTXQU
Sega Piano Nocturne & “I Just Smile”

~~~

04
~ nagajivka ~
28.01.2010 23:59

Sinoči sem se udeležila humanitarne glasbene prireditve ob razstavi fotografij,
kjer so se zbirala sredstva za pomoč potresno prizadetim na Haitiju. Danes se mi je, delno še vedno pod včerajšnjimi vtisi, zapisalo tole:

~~~

by Srečko Kosovel:


»Na tečaju mrtvih«

Skozi sivo pajčevino sije dan.
Človek stopa po cesti razcapan, bolan,
človek brezvoljen, v dno duše potrt,
človek, ki pričakuje smrt.
Tam v tišini meglenih poljan,
umrl bo sredi žalostnih sanj,
kakor luč bo pojenjal, ugasnil
in pred vsem svetom se bo skril.

(by Srečko Kosovel)

~~~

by me:

»Na tečaju živih«

Če naj mi je dano po volji izbrati
le dve … od neskončnih, možnih poti,
ki jeli bi v večnost s seboj popeljati
po sili razmer me … k sklopu oči,
bi žalost izbrala prvo željó:
da svoje življenje v hipu poklonim
duši otroka, ki vidi temó,
nasmeh mu srca in svetlobo naklonim,
da le nad gorjé dvigoval bi se z njo.

V opojnosti sreče izbira veselje:
v naročju ljubezni želela bi umreti.
Ko vsakič božanskost me onkraj popelje,
več mi od tega ni doživeti.

(by nagajivka)

~~~

http://www.youtube.com/watch?v=n2ZEGVUlOzI ~
Notturno & Oblivion Piazzolla

~~~

p.s.: odštevam dneve … ;)

05
~ nagajivka ~
1.02.2010 16:41

Pablo Neruda (1904 – 1973)

“POČASI UMIRA”

Počasi umira, kdor postane suženj navad,
ki si vsak dan postavlja iste omejitve,
kdor ne zamenja rutine,
kdor si ne upa zamenjati barv,
kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna …

Počasi umira, kdor beži pred strastmi
in njihovimi močnimi emocijami,
zaradi katerih se zasvetijo oči
in znova oživijo osamljena srca …

Počasi umira, kdor ne zamenja življenja,
ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo,
kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči,
kdor ne sledi svojim sanjam,
kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju
ubežati pametnim nasvetom …

Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere,
kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi …

Počasi umira, kdor uničuje lastno ljubezen,
kdor ne dovoli, da bi mu pomagali,
kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo
ali nad neprestanim dežjem …

Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti,
kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve,
kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve …

Ne dovoli si počasnega umiranja!
Tvegaj in uresniči želje še danes!
Živi za danes!

(by Pablo Neruda)

~~~

http://www.youtube.com/watch?v=7gxNNURcm8E&feature=related

~~~

by me:

Vsako noč, ko se potopiš v spanec,
okušaš lastno smrt.
Včasih te vanjo pospremijo sanje,
včasih spokojna, gluha tišina,
néma temá, brez slik in brez spomina.
Če imaš srečo, zjutraj ponovno odpreš oči,
dan se ti znova nasmehne, pokaže vodílo,
ponudi ti možnost, da nisi potrt
in takrat se ti zdi,
kot bi se v tebi življenje na novo rodilo.

Pomisli … dan ti je vid.
Lahko bi se bil rodil tudi slep.
Bil bi ujet v pust, brezbarven svet.
Ne mogel bi občudovati pisanih poljskih cvetlic,
ne sinjih odsevov gladine morjá … in ne ptic,
ne zmogel bi lepot se umetnice narave naužiti,
ne med listjem v krošnjah igre sonca s senco opaziti,
ne veličastnih vzhodov, zahodov … v škrlatu neba doživeti,
ne v noči svetlobe kresnic z očesom ujeti,
ne šteti utrinkov, ki v prahu se sipajo z zvezdnih obodov,
ne videti plapolajočega vetra med zlato-rumenimi žiti,
ne pordelih goščav jesenskih gozdov,
ne zelenila pomladnega tepiha trav,
ne gorá,
ne leskêta na snežni odeji,
ne skalnih vrhov.

Pomisli … dan ti je sluh.
Lahko bi se bil rodil tudi v zamolkel svet.
Svet brez zvoka, brez odmeva,
povsem gluh … in tih … in brez besed.
Ne zmogel harmonije duše-božajoče glasbe bi užiti,
ne slišati gromov v neurju razbesnelega neba,
ne s prasketanjem v ritmu plamenov kamina se zliti,
ne z uspavanko nežno v škrebljanju dežja,
ne občutíti skrivnostnih pomenov magije šepêta,
ne zvena zaznati v katarznem bučanju slapov,
ne čul bi v šumenju vodá melodije drgêta,
ne glasnega bitja srca,
ko utripa za dva.

In otip ti je dan.
Lahko bi se rodil tudi v svet,
ki zate bi bil neotipljiv.
Razprl bi dlan, nanjo drobno snežinko ulovil,
v izdihu sape bi postala kâplja,
ti pa bi ne čutil učinka toplote,
medtem, ko pomrznjen kristal se na koži raztaplja.
Živel bi v svetu brez površinskih bolečin,
a tudi polnosti občutij bi ne prepoznal
blagodejno vzbujenih dražljajev.
Ne zaznal bi skomin drhtečih dotikov
stikoma dvoje usten čutečih,
mehkobe ljubečih svilenih otipov,
ugodja vznemirjenj božljajev.

Dana sta ti še vonj in okus
in morda še šesti čut,
da bi z njegovo pomočjo nemara zaslutil,
da je tega krhkega, začasnega življenja čar,
navsezadnje vendarle čud.

Da si se rodil.

Da si živ.

Ravno ti.

Prav tak kot si.

In da bi ga, z vsem kar ti je dano,

užil …

in občutil kot dar.

(by nagajivka)

~~~

http://www.youtube.com/watch?v=_xmSTO51IQA&feature=related

~~~

http://video.libero.it/app/play/?id=d9f8593392df3e8e89d666fa38f19adf ~ ♪
Ivano Fossati & “Notturno Delle tre”

~~~

06
~ nagajivka ~
11.02.2010 22:08

by Tone Pavček:

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.

A če ne prideš ne prvič,
ne drugič do krova
in pravega kova
poskusi:
vnovič
in zopet
in znova.

(by Tone Pavček)

~~~

by me:

In ko te del poti privede h koncu,
začetku novemu rokó podaj.
Pokloni žaru se cvetice v soncu,
postoj … vsaj za kratek, bežen hip …
da zmogel bi esenco nje uzreti.
V izrazu njene krhkosti, miline,
značaja svojega odsev spoznaj.

In ko boš v pletenico bral sadove,
plodove zlatoklasja zrelih žit,
podeli z drobno ptico te darove.
Prisluhni petju … opazuj njen gib.
Med plašnim prhutanjem nežnih kril
bo tvoj izraz tišine zadovoljstva
v melodiji njene pesmi skrit.

In ko snežinka se na tvojem šalu
izmed mnogih ena ti raztája,
pomúdi svoj pogled na tem kristalu.
Ustavi čas … začuti ta utrip …
ujemi čudenje z neba, ki pada.
Upočasnjena misel na minljivost
spremenljivosti rokó podaja.

(by nagajivka)

~~~

http://www.youtube.com/watch?v=rRzvE-1P9xA&NR=1

~~~