So slikarji, ki spremenijo sonce v rumen madež; toda so tudi drugi, ki s pomočjo svoje umetnosti in inteligence spremenijo rumen madež v sonce. (Picasso)
Eno leto naokrog?
Hejj! Miklavževo ~ tvoj rojstni dan!
Oooj … ti otok virtualne dimenzije … zatočišče … in urok
Blog spiritualne poezije … eter … na plesišču bosih nog
Idila nočne melodije … moj napoj, ventil, uvid!
Ti želim vse najboljše … privid moj dragi … EHO~BIT …
~
Naj piškotov ti napečem?
Medenjake podarim?
Naj orehov ti namečem?
S šibo leskovo strašim?
Ma ne pride mi na misel.
Kmalu pride že Božiček.
Miklavž, povej, ima sploh smisel,
da željá mu pošljem spisek?
Letos, veš, bi jih imela
za vagone polne tri!!!
Morda kar danes bi začela??
Da jih pravi čas dobi???
Najprej zaželim si zdravje.
Pravijo, da to je vse.
In res bi ne odšla na navje …
vsaj zaenkrat … raje ne.
O … hohoo … si me klicála?
Rad priskočim na pomoč!
Si vročino že prestala?
Naj ti skuham čajček vroč?
Kaj ti bo sam zdravje, punca?
Lohk si zdrav – pa nimaš sreče.
Če se Titanik zagunca,
zdravega te v smrt povleče!
Ja pol pa najprej, res ti hvala,
srečo bi si zaželela.
B’ z njo se zbujala … zaspala …
v njej drhtela … in medlela …
Sreče ti ne morem dat.
Sama moraš jo uloviti.
S pogumom ti ob strani stat?
To pa ja! Jo znaš deliti?
Ahh … seveda, da jo znam.
Kot Ljubezen – podeliš,
(formula je anagram)
jo z deljenjem namnožiš.
~~~
http://www.youtube.com/watch?v=1hh-EgTOxZM&feature=related
~~~
Ampak veš … je včas’ težava.
Če jo hočem podelit’,
očitat zna mi kšna glava,
k’ misli le na svojo rit.
To je žalostno, priznam.
Po svetu letam z ostro sliko
(na Ljubezen se spoznam)
egoizma je veliko.
Svet postaja nejevoljen,
mrk, brezčuten in tesnoben,
ves apatičen, brezvoljen,
vsak dan bolj in bolj resnoben.
In če člouk ni zadovóljen,
frustre drugemu nabija,
poln zamer in ves zlovoljen,
k’ se ga loti hudobija.
A je čudno, če so vojne???
Se vrstijo že med “brati”!
Polno je morale dvojne …
se j’ resnice treba bati?
Marsikdo zares ljubeče
misli, čuti in razume.
Kdor pa le navzven svetleče
nosi maske, malo ume.
Kdo se ljubeznivga dela,
samga sebe pomiluje,
prec ko bi mu kri zavrela,
pa že besno se maščuje?
Tud’ “pohlevni” so nasilni,
da b’ človeka si lastili.
V svoji “srčni” vnemi silni
mu svobodo odtujili.
Ja potem bi pa za žakel
še svobode te prosila,
da, če vname se debakel,
b’ uhlje komu z njo navila.
Nikar ušes ti ne navijaj!
Raje umakni se v svobodo.
V luno tuli in zavijaj
s svojo glavo – zmer’ nad vodo.
Hejj! Še fino, da si spomnil
me na dobro staro luno.
Ni da tu bi kaj pripomnil …
z njo mam uglašeno struno!
Kaj zdaj rabiš?! Ne dojamem …
Luno polno? Prazno? Struno?
Na sani vse tri ujamem,
čudežno so zlato runo.
Hvala, hvala, ti Božiček.
Ampak veš, to ni še konec.
Prid’ še kej na moj vrtiček
in pozvoni mi na zvonec.
Ja kolk željá boš pa še mela???
Mar ti ni nikol dovolj?!
Vse to … in še … a si znorela???
To j’ pa višek, saprabol!
Nisi tu, da z mano sanjaš?
A sploh veš kaj vse me muči??
Želje moje stran odganjaš?
Kažeš se mi v čudni luči …
Bom še pršú, če v željah svojih
le ne boš preveč zahtevna.
(Če jst bi dal seznam ti mojih,
rima ne bila bi spevna …)
Preveč si skomercializiran?
Kar je za ta svet abotno!
Le seznam tvoj rafiniran
bi prepričal me v nasprotno.
Sem mar jaz kriv, če me svet
je v pajaca spremenil???
Sem kot kloven – ti presnet’ -
da b’ se vsem prilagodil???
Dej, Božiček, nehi stokat …
veš, da to tud mene moti …
Al’ pa dejva skup izjokat,
zbrcat vse, kar je na poti?
Ti sploh jokaš kdaj s solzámi?
Mam na sumu te, da ne.
Zdaj v tišini, zdaj v galami …
kam potlačiš vse gorjé?
Dragi moj … seveda jokam.
Več navznoter kot navzven.
Glasno šale v smehu pokam,
solze moje tih so zven.
Naj prinesem še dve vedri,
da izlijeva vanj solze?
Naj zvedri se tam med nedri!
Naj se tuga ven izmolze!
Ti po moško bi, seveda,
tugo stlačil kar v lavorje?
Se tvoj duh mar ne zaveda,
da je solz za celo morje?
Ne le mojih! Od svetá!
Sej s’ menda sočuten mož?
Čutiš žalost, bedo zla??
Vse gre zmeri bl “na nož” …
Čarobno paličico rabim!
To bo tista prava stvar!
Revežev da ne pozabim …
ni vladarjem zanje mar …
Ma dej nehi. Ne utrujaj.
Taka palčka ne obstaja!
Raje sama se pomujaj.
Dobra volja – pot do raja.
Jaaa … sej vem, da si z nasmehom
vsak lahko polepša dan …
A kaj ko svet je cepljen z grehom,
je vse bolj prepir iskan …
Matr si pa zatežila …
Mimo prvi je november!
Bi me rada zamorila?
Zdaj veseli je december!
Včas’ sm pač otožne volje.
In žêlje so za celo leto!
Bi brez njih bilo nam bolje?
Naj pozabim? Skočim v Leto?
Jivka nehi. Nisem bog.
Pa še on se ne vmešava.
Piši pesmi, sej maš blog,
pa bo vsaka želja prava.
Prava??? Zame al’ za druge?!
Vsakdo si svoj spisek dela …
jst pa bi, iz PRAVične struge,
vse željé sveta zajela.
Ti res nisi pri tapravi …
Kolk si stara? Sedem let?
Mar še vedno v svoji glavi
sanjaš sanje – lepši svet???
Dala ti bom dve na gobec!!
Rušiš sanje? To je gesta?
Skuri svoje – tko kot Trobec,
pusti moje … ‘bêla cesta!!!
Kakšen si to ti Božiček,
ki še v sanje ne verjame?!
Da nisi ti le žleht hudiček,
preoblečen, da me sname?!
Pazi, ker imam rogove
tudi jaz, če boš nesramen.
Pa te pošljem v vražje rove.
Je srce mar tvoje kamen???
Dej se, naga, mal umiri,
sej sm te sam mal’ podražu,
k’ sm podvomu tvoji veri,
zdej po enoletnem stažu.
Pa sm isto spet pogruntu:
sanje tvoje dost so močne,
tko, da ja, na svojmu gruntu
ti kr sanjej! Vse! Tud’ sočne …
Joj, sam ne mi bit perverzen …
Kakšne sočne?! Teh ne pesnim!
Če tako boš kontroverzen,
z žalostinko koj te zresnim!
Naj še jaz se malce vtaknem …
K tejle vajini debati
še en sanjski verz pritaknem,
stkal ga Ivan je Minatti:
~~~
… “v mladih brezah gnezdijo sanje,
za vse tiste velike in male,
ki še verjamejo vanje … ”
(by Ivan Minatti)
No? A vidiš zdej Božiček?
V sanje treba je verjeti!
Z upanjem, kršenmatiček,
mnogo lepše je živeti!
Naj jih sanjajo ta male
ali pa velike glave,
sanje … želje … so, da b’ gnale
v upu nas – do smrtne slave.
~~~
Stevie Wonder & “I Wish”:
http://www.youtube.com/watch?v=skmodkj42eE
~~~
In ko ravno sva pri smrti,
še to željo bi imela:
da bi vsi, k’ so v duhu strti,
ker jim smrt je koga vzela,
zmogli čimprej preboleti.
Daj jim novih sanj in upa,
da začnejo spet živeti
in odreši jih obupa.
Tistim pa, ki se bojijo
lastne smrti (vse nas čaka),
voljo daj, naj vsaj živijo
brez strahu, (ki je navlaka).
Ježeš, ti si pa zahtevna!?
To ne gre tako na izi!
Malha moja je prerevna,
da b’ pomagu vsem v krizi.
Takih notranjih premikov,
k’ jih doživlja človk v biti,
(to pristojnost NI svetnikov!)
pač ne morem spremeniti.
Kjer so čustva – je hudir.
Ko sprosti se ta zavora,
zruši notranji se mir …
a strah je res najhujša mora.
Dej si druge želje zmisli!
To pretežke so naloge!
Preden blekneš – rajš pomisli,
sicer vzamem pot pod noge …
Mar ti pot od nog dol teče?
Si zašvical pod kožuhom?
Pa odloži težke vreče!
Odpni si knofe nad trebuhom …
Češ da plehke želje nizam?
Bi ti to bilo bolj všeč?
Še eno tako, se podvizam,
jst pobegnem deleč preč!
Če nisi niti tolk sposoben,
da bi svet odrešil muk,
si za luno! Nespodoben!
Pejd pa kam drgam po uk!
Kdo bo s tabo se pogajal???
Js te prav res ne zastopim …
Nisem tu, da bi nagajal!
Povej željé, alpa odstopim!
Prinesi tri vagone smeha
in razdeli ga med narod,
smeh je zdravje in uteha,
nujna hrana za nov zarod.
Viš, da lohk tud’ bolj realna
se iz tebe ven zvalí ?!
Ta nit ni tok abnormalna
sredi gripe, sred’ noči …
A zdej me boš pa zafrkavu??
Nocoj sm tle, ker blog praznuje!
Četud’ mam robec v rokavu
in mi v pljučih orng kljuje.
Pa naj slišim tebe, mojster.
Si svoj spisek prej omenjal …
Bodi nežen alpa ojster,
kaj ko kakšno bi izmenjal?
Nisem tu, da bi razkrival
jaz zdaj svetu svoje želje.
Vseh pa tudi ne bom skrival.
Evo eno ti v veselje:
~~~
(Jodeci) K-Ci & JoJo ~ “Lately” (songwriter S. Wonder)
http://www.youtube.com/watch?v=V-6dhte1Tys&feature=related
~~~
Šmrk … Ta je pa zmočila sušo.
Čutno, srčno, prepričljivo
si odprl svojo dušo.
Maš še kakšno manj ganljivo?
To, da včasih me pograbi,
ko vse spremljam, sveta jeza???
Sistem je tak, da te izrabi
in nasilno vate dreza.
Izhodišča blagostanja -
nepravična za otroke,
posledično pa … vsa dejanja
zvežejo že mlade roke.
~~~
Coolio & “Gangsta’s Paradise”
http://www.youtube.com/watch?v=WUTJgk0HFqw
~~~
Nehi me v žalost spravljat.
Že tako gre vse v maloro.
Moram kar naprej ponavljat??
Rabim milost! Ne pokoro!
Ti rabiš vlak! Ne tri vagone!
Zdej me pa pr srcu stiska …
Kam naj stlačim vse te tone
sanj, željá … dol s tvojga spiska?
Znajdi se kot veš in znaš!
Kaj to mene zdaj sprašuješ???
Če se na čudeže spoznaš,
maš da želje izpolnjuješ!
Hja, se bom pa izobrazu,
se še s kom posvetoval,
mejl poslal bom Dedku Mrazu,
kak nov trik mrbit spoznal?
Le nocoj se me usmili,
dost je blo! Dej mi že meeer!
Ti kar piši … rogovili …
Ke s Miklavž?? Pejva na peeer!!
No, le pejta in nazdravta,
da Mc-Lavž nau poklapán.
Sam’ ne pozab’ta, kozmonavta -
še na blog ~ k’ ma rojstn dan.
Božji-ček … ni še konec spiska …
n’kar se z mano ne vojskuj.
Ne dviguj mi več pritiska,
rajš mi želje izpolnjuj.
Ni zdaj čas za tvoje spanje???
Se skor jutro že dani.
Shládi glavo, lepe sanje
in ne bluzi tja v tri dni.
~~~
V. Kreslin & “Nekega jutra, ko se zdani”
http://www.youtube.com/watch?v=7InyxJKrOAw&feature=related
~~~
No … pa bom, za lahko noč,
na eho~bit še jaz prispeval
en nasmeh prepevajoč,
da b’ še utripal in odmeval.
;)
La vita è bella (smile):
~~~
http://www.youtube.com/watch?v=fAhSf4NKeLA
~~~
Neža Maurer:
Vsak od nas je samotna gora,
otok, mogoče zvezda,
ali nekaj še bolj samotnega,
temnega v temi.
Čudež je že to,
da se pojavi nekaj
ali nekdo,
ki to temo razžari.
In nič več.
(by Neža Maurer)
Neža Maurer:
Svet je preprost,
kadar ni strahu.
Življenje je lepo,
kadar ni poslavljanja.
Četudi od sebe,
kakršen si bil,
pa nisi več.
(by Neža Maurer)
Neža Maurer:
Preboleti je treba
še sebe -
kakršen si,
pa ne bi hotel biti.
Treba je naprej
zaradi žejne rože,
lačne ptice,
otroškega joka.
Šele ko tega ne bi bilo,
bi smel sesti
in obupati.
(by Neža Maurer)
Pa dobr’ Neža… odkod jih jemlješ?! Zasipuješ nas s preprostimi življenjskimi resnicami,
ki pa jih … kar naprej pozabljamo???
Hm.
Pa še uporabne so … kdo b’ si mislu.
Neža Maurer:
“Dovolj je”
Včasih se mi zdi,
da je med nama že dovolj,
že preveč
teh nežnih bridkosti.
Rastejo na gosto
kot divje vrtnice ob meji.
Ti si onstran.
Za vsak poskus koraka
se zlomi nežen zeleni vrat
dehteče glave;
in kri kaplja.
Včasih me zaskeli
do joka: Naj bo že konec
teh bridkih nežnosti
med nama.
(by Neža Maurer)
Neža, tlele ti pa jaz ne dam popolnoma prav, veš. Da naj bi bilo bridkih nežnosti
že enkrat konec??? Mah … klinc pa tak lajf … brez njih. Se ti ne zdi??
Aja, saj si rekla, da le “včasih”.
Srečko Kosovel (1904 – 1926)
“Kozmično življenje”
Nekoč me je vprašal: “Ali imaš dušo?”
Rekel sem mu, da jo imam. Rekel sem mu, da verujem v njeno večnost in v njeno lepoto.
Toda vprašal me je nadalje: “Ali ima žival dušo?”
In zopet sem mu odvrnil, da jo ima.
Ujezil se je in me v jezi vprašal: “Tudi kamen?”
In ko sem mu odvrnil, da jo ima, se je obrnil od mene.
Kako so čudni včasih ljudje! Ko jim pravim, da sta vesolje in vesoljna duša kakor nebo in morje, ki se zrcalita drug v drugemu, verujejo. Ko jim pravim, da ima vsak pojav svoj sijaj v vesoljnem lesketanju duše, pa ne verjamejo … In včasih je vendar res, da ima kamen lepšo dušo kakor ljudje.
(by Srečko Kosovel – Pesmi v prozi)
Pismo … Srečko … ti si bil pa kr brihtn fant!
A pa je … sploh kedo prisluhnil tvojim besedam … za tvojega časa?
Mislim, a jih je kdo razumel?? Prenesel v življenje? Upošteval?? A?
Ma ne sekiraj se … Samo to ti povem: tudi danes ni žal popolnoma nič drugače!!!
Fernando Pessoa: (1888 – 1935)
Bistvena je ljubezen.
Spol je samo slučaj.
Lahko je enak
ali drugačen.
Človek ni žival:
je inteligentno meso,
četudi včasih bolno.
(by Fernando Pessoa)
Evo. Pa to jst isto govorim. Že ves čas! Joj, joj, Fernando, v obup me spravlja le ta počasna evolucija!!! In ja, seveda je Ljubezen ta, ki bi morala biti daleč najbolj bistvena!
Ervin Fritz:
RAD
Napravim ti ogrlico iz rad.
Rad je droben seznam
stvari, ki se rimajo na mlad.
Recimo, če rečem: Rad te imam.
Rad je tvoje malo uho,
rad so tvoji lasje,
rad so oblaki, ki hite
za svojo bolestjo čez nebo,
rad so takti male melodije,
ki se od nekod prikrade z nočjo,
pa mehkoba, ki leže na srce,
kadar se človek od vsega hudega napije,
rad je zdrsana Mondšajnsonata,
rad je bučanje gozda, visoka trava,
rad je odpadla pozlata
z resnobne besede očetnjava …
Na nitko ti jih nizam, te rad stvari,
brez vrste in pravega reda,
kar tako, da ti z vratu zažari
moja rad beseda.
(by Ervin Fritz)
No, končno nekaj vedrega, luškano-vzpodbudnega, topline polnega, v današnji večer.
Si mi pobožal dušco. Hvala ti Ervin. Stokrat bohlonej. Srce si.
Charles Pierre Baudelaire: (1821 – 1867)
“TUJEC”
Kaj najbolj ljubiš, skrivnostni mož, povej? Očeta, mater, sestro ali brata?
- Očeta nimam in ne matere ne sestre ali brata.
Prijatelje?
- Izrekli ste besedo, ki ji še danes ne poznam pomena.
Domovino?
- Ne vem, kje naj jo iščem.
Lepoto?
- Rad bi jo ljubil boginjo in nesmrtno.
Zlato?
- Sovražim ga, kot vi sovražite Boga.
O! Kaj vendar ljubiš, nenavadni tujec?
- Ljubim oblake … plavajoče oblake … tam … in tam … čudovite oblake!
(by Charles Pierre Baudelaire)
Na … sami sanjači – kamor pogledam. Ampak ja … vas čist’ štekam, ja …
Joseph Rudyard Kipling (1865 – 1936)
“ČE”
Če miren si lahko, medtem ko kdo na poti tvoji
pokaže s prstom nate in razum svoj izgubi;
Če vero obdržiš, ko dvom kdaj koga se poloti,
vendar, ker vere nima več, ne vzplameni ti kri;
Če ti pričakovanje ne zadaja bridkih bóli,
in če poslušajoč laži, lagal ne boš nikdar;
če osovražen, ti sovraštva ne spoznaš nikoli,
ne bodi ne preveč dober in prepameten nikar.
Če sanjaš – ne da sanje zate bi postale slavje;
če misliš – ne da bi verjel, da tu vsa učenóst leži;
če srečevati znaš Poraz in Zmagoslavje,
in oba sleparja zreti z istimi očmi;
Če boš resnice svoje nosil snežno bele ti lahko,
ki lopovi krivé jih, da prevarali bi tepcev mase;
če gledal boš, kako bo kdo uničil vse, kar ti je cilj bilo,
poljubil te, da bo izbral najlepše dele zase;
Če zmoreš iz dobitkov narediti kup visoki
in tvegati, da s sunkom enim samim se podre,
pripravljen vse na novo spet začeti, kot da si otrok,
brez godrnjanja in smehljaje, zgubljajoč prav vse;
Če ti prisiliš živce in srce, koleno,
da služijo do konca, pa čeprav bo vse odšlo,
in da držiš se dobro, ko se vse ustavi leno,
le volja ne, ki ti ukaže: »Kvišku zdaj glavo!«
Če v množici boš, ne da bi želel vse razdejati,
če kralje boš obiskoval brez misli, da si sam junak za dva;
Če ne prijatelj ne sovražnik te ne uspeta zapeljati,
če zate človek vsak – noben pa ne preveč – zares velja;
Če napolniti pametno minuto vsako nepovratno
znaš s šesdesetimi sekundami izpolnjenih poti, strmin,
bo zemlja in blaginja njena ti prijetna tisočkratno,
saj …
… Človek boš, moj sin.
(by Joseph Rudyard Kipling)
Huuu mmama … Rudyard, tale … tale je pa … še posebej globoka. Lih taprava za pred spanje. Bom jo šla še enkrat brat. Prav počasi se bom vmeditirala vanjo. Ponotranjila besedo po besedo, misel po misel. In nemara celo kaj utopičnega sanjala?
Jejj … mrbit se pa zjutraj prebudim v dan z okusom po novem upanju za ta svet??? Ha?
Ah, spet bluzim …
~~~
http://www.youtube.com/watch?v=iT88jBAoVIM&feature=related
Leann Rimes & “Amazing Grace”
~~~
http://www.youtube.com/watch?v=yRDBfeICphk&feature=related
Christina Aguilera & “Silent Night”
~~~
~ S R E Č N O ~ 2010 ~
~~~
http://www.youtube.com/watch?v=mICJ7EXuE9w&feature=related ♪
~~~
http://www.youtube.com/watch?v=vBCyfHYJ_S4&feature=related ♪
~~~
http://www.youtube.com/watch?v=a-L1cQKSm-I&feature=related ♪
~~~
želim vsem,
¸. ~ Naga´¨)♥¸.•*´¨)¸.•*´¨)
(°¸.•´(°¸.¸.•´ jivka ~ (°¸.•´
~~~
odslej na povezavi: http://free2rhyme.blog.siol.net/2010/01/21/nocturno/
~~~
in še malo smeha in zabave na:
http://mijau.blog.siol.net/2009/12/21/pppproba/
&
http://mijau.blog.siol.net/2010/02/05/ob-sanku-2-2/
:D
~~~
