Rim~á~rim

… DOTIK MISLI 

 

 

V

zavetju varnem

zibam misli

neizrekljive

spet nocoj.

Naj izlije

v duhu časa

se v večnost

ta napoj.

 

 

… Ker vem, da sem …

prav dobro vem

sama

v

sebi

le

s

seboj.

 

 

Ko bi misli

se spojile

združene

v večen ples,

bi zaupanje

gojile

in prižigale

nov kres.

 

A misel pride

in odide,

ko pohodi jo

korak.

Volja Sizifa

zaobide,

pahnjen

tisočič

je v mrak.

 

 

Misel misli

misli svoje.

Dolgo v sebi

jih premleva.

Leto razdeli

na dvoje

kar se v polih

razodeva.

 

 

… Ker vem, da smo …

ne le danes

in nocoj

 

- vsi - 

naposled

čisto

sami

 sami

v

sebi

le

s

seboj.

 

 

Kot bi biseri

tišine

nizali

ogrlico,

z dragocenostjo

miline

napolnili

skrinjico.

 

 

Pa jih shranim

… te spomine …

v čas zamrznem

čutov žar.

Nit nevidne

zgodovine

položi jih

na oltar.

 

 …

 

… Ker vem, da so …

neokrnjeni

spomini,

ko spontano

željni gib,

predano ujet

v popoln hip,

v arhivu

zgodbe te

edini,

če v trezorju

svoje biti

jih ohránim

kot utrip,

da ostane

- tak kot je -

vtisnjen tja,

kjer je srce;

ko še v morju

namagneten

z igro kapljic

v plesu spreten,

val se valu

je predajal,

v peni se

z mehurčki spajal,

utripáje

na obzorju,

zlit s svetlobo

čut podvajal.

 

 

~~~

 

V sozvočju

sinergij

postaneš

delček poezije,

v ubranosti

magíj

očara šarm

melodije.

Le predanost

te popelje

v hip popolne

harmonije.

 

 ~~~

 

(03. 03. 09 – by en poet – en let’ na svet’ … ~ nagajivka ~ )

 

 

photo etiziano art 

“The greatest danger for most of us is not that our aim is too high and we miss it, but that it is too low and we reach it.”

(Michelangelo)

 

*Michelangelo di Lodovico Buonarroti Simoni - kipar, arhitekt, slikar, pesnik … 

(rojen v Toscani 06. 03. 1475 – umrl v Rimu 18. 02. 1564)

                                 

  • Share/Bookmark
 
01
~ nagajivka ~
5.03.2009 23:58

NARAVNO-VESJA

Hvala ti sonce, da si.
S toploto me greješ
poklanjaš svetlobo.
Ko tvoje obličje po svodu drsi,
naravi spreminjaš podobo.

Hvala vam sence, da ste.
Sopotnice zveste,
neumorne na poti.
Se senca v svetlobi le sebe zave,
korakov med hojo ne moti.

Čemu bi sploh tavale sence v temí ?
Iskale in našle bi
nerazpoznavnost.
Izražajo sebe le v snopu luči,
odkrivajo svojo pojavnost.

Mar bi to sonce služilo namenu,
če zgolj bi za druga le
sonca žarelo ?
Nudi odgovor se v sencah pomenu:
soodvisnost je vsega počelo.

02
~ nagajivka ~
7.03.2009 06:45

V meni je sonce,
v meni je mrak.
Žarkov preplet z bolečino sveta.

Nevihtni oblak.
Jasnina neba.
Dvigujem se s krili, olajšam korak.

Svetloba me polni,
mrak uravnava,
ohranja življenje naseljeno v kri.

A tuj mrak izčrpava,
če ptica noči
na živež preži, le da ga izsesava.

03
~ nagajivka ~
14.03.2009 19:40

ZAVEST O NARODNI NEZAVESTI

Praviš, da si proti vojni???
Da bolijo te krivice???
Mar obsojaš splošno zlo???
V republiki se samostojni
ti boriš v prid resnice,
z muko gledaš na vse to???
Pa se zgražaš čez zločine,
k’ jih človeštvo je utrpelo
v času množičnih pobojev???
MA NI SPRAVE! doklej med spomine
vpletaš, seješ, seme smelo,
ki ga vlečeš izpod slojev
svoje biti in narave
iz zamere, maščevanja,
v lastnem gnevu, polnem jeze!
Zemlja rabi sveže, zdrave
(okužene naj stran odganja)
misli in ideje, teze,
da zaseje se nov čas,
ki kot nova zgodovina
za prihodnost vseh rodov
spremenila bo »obraz«.
JE ČAS, da vzklila bi vsebina
osvobojena teh okov,
ki v »jutri« vlečejo ta narod
s ketno rjasto za vratom …
Le novačijo za pike
in zastrupljajo nov zarod!!!
Člov’k ne klanjaj se tem »svatom«!
Je polit’ka brez omike!
Ozavesti najprej sebe,
čemú so boji – se vprašaj!
Maščevalnost rad gojiš?
Po sovraštvu ‘maš potrebe?
Daj, priznaj si – in ne odlašaj:
vojnam ČUDIŠ SE? Strmiš???
Se ne čudi starim grehom,
če sam “isto pot” ubiraš,
ko »rešuješ« spore nove -
emotivno – z »drugim cehom«!
UM ti nudi, da izbiraš …
DRUG’ PRISTOP naj te izzove!!!

.

04
~ nagajivka ~
19.03.2009 02:50

LJUBEZEN JE …

(posvečeno “enemu od blogo_obrazov” – Davidu Pelku)

*

Ljubezen je …
ko nam nasmeh
rano jutro podari,
da bi lahkó …
o, da … da bi
morda še jaz
in ti in vsi …
v dežjú in soncu
in meglí,
ga še komu pokloníli,
mu pričarali okras.
Z njim zasije
vsak obraz,
odpiráje vse poti.

Da bi ta večna
močna sila
nas preprostosti
učila,
v mraku pa,
neuničljiva,
z novim upom
vselej klila,
skozi nalezljiv
nasmeh,
čimveč src
se dotaknila.

*

Ljubezen je …
ko se misel
v nas prikrade,
noč naséli,
da b’ lahkó …
o, da … da bi
morda vsi
in jaz in ti,
s čisto, jasno,
dan začeli
in še s kom jo podelili,
v družnem času,
ki zbližuje,
izlite misli
namnožili.

Da bi le večna -
močna sila
nam življenja
bogatila,
v mislih se,
nerazložljiva,
zibala
neizrekljiva,
vse trenutke,
ko nas spremlja,
prežemáje
napolnila.

*

Ljubezen je …
pridih pomladi,
ki Življenje v nas
obuja,
da b’ lahkó,
o, da … da bi
morda še ti
in jaz in vsi,
jo v sebi trajno
oživili,
čarni svet
zaznav in čutov
v nje opojen
draž ovili.

Da bi ta večna -
močna sila
zbujala nas
v nova jutra,
neuničljiva,
neminljiva,
nam odsevala v očeh,
nesebična,
vseobsežna,
s snom realo
dopolnila.

*

05
~ nagajivka ~
28.03.2009 14:53

ENA ARHIVSKA:

(domišljijska)

*

Pogrešam vznemirljiv dotik,
mi manjka tvoj ljubeč smehljaj …
zdrs vlažnih, toplih ustnic stik
in nežen, svilnati božljaj.
Še mi diši po tebi koža,
omamni vonj ne izpuhti …
ko v snu prežema me in boža,
vsak atom lebdi, živi.
Še čutim tvojo mehko dlan,
podobe riše čudovite …
Tvoj objem … za mé pristan,
globoko sidro barke skrite.
Vame si se naselil.
Dve duši sva v eno zliti.
Do konca nisi se razkril …
a čutim te v svoji biti.
Vmes odhajava v svoj svet.
Puščam vselej prosto pot.
A sila močna vleče spet,
da dvigneva se tja nad svod …
Želim si … tudi jaz želim,
da spojiva se za hip.
Voljna pred teboj drhtim,
umiri, prosim, moj utrip …
v prsih bije pospešeno …
ne zmorem več … želim nocoj.
Pove mi več neizrečeno …
Dvomiš v neusahljiv napoj?

*

06
~ nagajivka ~
31.03.2009 00:00

KO TE PRIME, DA TE MINE …

(posvečeno njej, ki jo spoštujem)

*

Ko spoznaš, da je postalo
vse kar je nedopadljivo
tko prekleto predvidljivo,
da življenje skor’ ne preseneča več
in najraje bi zazehal,
se pognal drugam z raketo,
neustavljivo, neizgorljivo,
v nek svetál, drugačen svet,
še neodkrit, začasno speč,
ki želi si prebujenja
z voljo polnosti življenja
slehernega prebivalca -
‘prerojenega planetka’,
ki bi utripal v kreativi
pospešenega napredka,
z okusno hrano med izzivi …

In, ko zbudiš se spet v jutro,
ki ponuja ti ga stvarnost
evolucijsko počasna,
ponavljajoče dolgočasna …
Vedno isto? Da te mine …

Takrat misel um prešine:
»Sem, kjer sem!
Od tu ne morem …
kam naj grem?!«

V željáh le oživi ‘planetek’
in prebuja sanje mnogih -
kjer se vedno
vse začne …

Nered kaotičnega reda???
Kot bi sprožal si v čelo,
vsak dan sproti, sivi metek!!!
Pa si rečeš:
»Klinc naj gleda,
vse kar delam, delam zase!
K’ bom ležal na smrtni postli,
rolal film na te čase,
‘čem brez slabega občutka
prestopiti in oditi,
se z nasmeškom posloviti.
Saj sem vendar deloval -
v tragikomediji zmešnjav!«

Predvidljivost v temo pahne,
a ne obupaj zarad’ tega.
Izvir v tebi ne usahne …
v njem je najsvetlejša Vega.

*

07
~ nagajivka ~
15.04.2009 23:03

ZAKAJ IMETI SEBE RAD?

(prenos izpod ~ z vseh vetrov ~)

*

Kdor nima najprej sebe rad,
ta ljubiti pač ne zna.
Nikogar!
Naj je v letih,
ali mlad,
ne zmore!
Žal ljubezni prave
ne pozna.

Da zmogel bi to čustvo dati,
moral bi ga v sebi imeti.
Kako naj daješ,
česar nimaš??
Ne velja le hrepeneti …

Nujno je ob tem spoznanje,
da obvezna je sebičnost.
A pozor!
le ta – popolnoma osnovna!,
ki neminovno
skupaj s tabo -
mora preživeti!

Kdor nima najprej sebe rad,
po ljubezni le hlepi.
Z njo se zasužnjuje,
da opija ga kot vino.
Na silo hoče jo iskat,
moleduje
za drobtino,
da z njo napolnil bi …
zapolnil bi
neskončno
si praznino???
Se vsake bilke oprijema,
da začutil bi pomlad.
Želi si njenega objema,
iz sebe pa ne zna je dat.
Si z veliko jo
sebičnostjo
lasti
in izsiljuje,
ljubosumno,
nerazsodno,
k sebi strumno
jo prižema.
Ob tem se pa,
seveda,
niti najmanj ne zaveda,
da ljubezen nima nič,
res prav nič
skupnega -
s krčevitostjo
tovrstnega prijema.

Kako naj daješ
česar nimaš??
Ni logike! Ne moreš!
Doklej se le
pred sabo skrivaš,
se soočiti ne zmoreš -
nit’ z resnico lastno
nebogljeno,
nit’ s strahovi
… in vse je narejeno priučeno …
… in vse obdano je z okovi …

Ob tem pa žal
zamujaš sebe
in svetlobo veličastno
(res prav škoda!)
medtem pa …
(o, zabloda!)
za teboj ponavljajo
to igro mask -
plitvino vzorcev
za zidovi,
vsi potomci
in rodovi.

Da ljubezen v sebi
bi imel,
premagati bi moral
najprej strah.
Strah pred njo, pred
samim sabo,
z željo, da bi jo živel,
da ob njej
in z njo
bi užival,
rastel in zorel.
Ko to naposled ti uspe,
takrat zaveš se -
da lahko je
zadovoljstvo
le v tebi.
Ne hlastaš
za srečo
vsepovsod drugje
in ne kriviš
za nje odsotnost
prav nikogar
(po potrebi).
Ne čakaš,
da nekdo
namesto tebe
naredi korak.
Če ljubezen ‘maš,
jo enostavno daš!
Ponudiš jo lahko
cvetici,
reki, morju,
zvezdam, luni,
mravlji, konju,
ptici, soncu,
(prav vsem bitjem
v resnici),
vsem neznancem,
pa prijateljem,
in znancem …
… kajti …
k tebi
potrojena vrne se
na koncu.

In šele
od tu naprej,
ko sprejmeš
sebe z njo v paketu,
prav takega kot si -
na tem razočaranj polnem
svetu,
zmoreš sebe
imeti rad,
prav zarad’
moči svetlobe,
ki ti v srcu trajno sveti.
Tedaj ljubezen
v dobrem in v zlu
aktivno zaživi v tvoji biti.

Od tu naprej,
ja, od tod naprej šele,
sposoben si
- v pravem smislu -
tudi v dvoje jo deliti!

*

08
~ nagajivka ~
26.04.2009 23:42

PRIDIH VEČNE POMLADI:

*

Slekla skafander
zadihala zrak,
v mehko se svilo
ovila.
V barvi ciklame
cveti oleander,
zlila z idilo
so vsa se čutila.
V ozadju
sinjine
mu sivkast oblak
dodaja kontrastno
barvilo.

Srcu v bran
in duši v svarilo:
v svetu norosti,
s ščepcem kreposti
v kaplji modrosti napoja,
ohranjamo v sebi
večno pomlad,
zvesti pristan,
sijajen zaklad,
zatoščišče
pred linijo boja.

V skafandru ostrina,
v svili milina,
v milini vsebina,
ki vselej napaja,
duha pomlajuje,
za vedno ostaja
čutnih pretokov
most in sipina.

Skozi povesti
temačnih gozdov,
skozi skrivnosti
v sobanah gradov,
slike mozaične
riše,
bajke neskončne
zapiše,
prikliče nasmešek,
dodaja pospešek,
spet vrne se vase
kjer učna je snov,
k neizčrpnemu viru
v vojni in miru,
v lahkotno bivanjskost -
preprostost ljubezni -
k “sebi domov”.

*

09
~ nagajivka ~
27.04.2009 23:59

ENA KO(Z)MIČNA:

(provokacijska – ob dnevu boja proti okupator/ju/em)

*

Hejj brigade,
kam hitite?!?
Kam se vam tako mudi???

Tisoč let že
“globus” pleše,
v isti smeri vas vrti!

Pa naj vas še naslednjih taužent -
brusi, melje, izkorišča
in v brk se vam smeji
(v povorki do pokopališča???)

Dovoljujte dirigentom,
tistim “parim”,
da brezbrižno
(z res preciznim instrumentom)
vas zapeljejo v pasti,
pótlej pa, tako kot vedno,
z zaslepljivim deterdžentom
spet namilijo oči!

Le zakaj bi se
“borili”?
Da bi se upirali???

To je čista bedarija,
prvoklasna traparija,
da z uhojenih steza
težak korak bi premaknili,
(k ved in strok dopolnjevanju,
znanosti in meta znanju)
bliže skupnemu odkrivanju
humanejših poti???

Saj je vendar
čudovito,
idealno
na tem svetu!
Ves sistem,
vse kar mu vlada,
javno, skrito,
incognito,
res popolno -
univerzalno,
dovršeno na planetu!

Da bi matrali možganovino?
Da naprezali bi um??
A ni tako (kakor pač je)
še najbolj fajn, udobno, fino?

Čemu bi drezali v razum?

Ne, ne, ne!
Tako ne gre!
To je drzno in nevarno,
pa škodljivo,
ah, bizarno,
precej kvarno,
pohujšljivo,
(za pohlep in za brezbrižje –
jako neprilagodljivo!!!)

Kaj, le kaj našlí bi -
tam v vijugah
sivih, spečih,
čakajočih,
neizkoriščenih – (pa vendar, hejj, prevladujočih!)
k’ je stikalo
za spremembo
v duhu miselnega toka -
(mimo ustroja institucij,
dogm in togósti bloka
vladajočega poroka)
- mim’ krvavih revolucij?!?

Naj čimprej kedo ustavi
vso brezvezno to norijo!!!
Ker … strah in groza, bognedaj,
da v dobrobit človeštva kdaj …
bi zasejalo se, spočelo
seme v ravnovesju vzklilo,
vštric s humano naravnano rastlo bi
filozofijo?!?

In … ojoj, hudo, prejoj,
če nekoč bi dokazáli,
da se v prakso da sprovest
to starodavno teorijo!?

Le kako bi revčki pótlej
vsi ti ubogi preživeli,
tisti … lakomni,
brezbrižni,
nesočutni, podlo smeli,
imperialisti materialni,
egoisti razdiralni,
globalisti preobilja,
“pravno čisti” – dnarja pralni?!

Nova bi filozofija
jim ustvarila problem!
Zatrta ideologija,
(vrednot kakovosti Življenja)
kot podlaga za spremembe,
pa sesula utečen,
(človeškega duha – moreč)
sistem!

Nikarte tega dovoliti!
Kdo pótlej bi za njih skrbel
in futral vse te tolste -
večno nenasitne riti?!

Ne, ne, ne …
to ni za množice
preveč vodljivo-vpetih,
bojazljivo-verujočih.
To bilo bi bogokletno!
Brž s pomisleki
na ketno!!!

;)

———————————–

spisano v podporo sistemskih sprememb (pre)potrebnega človeštva – v težnji k pravičnejšemu – enakomernejšemu razdeljevanju dobrin v svetu

http://vimeo.com/moogaloop.swf?clip_id=2539741

in v podporo komentatorjem na CS-jevem blogu – somišljenikom, ki jim je mar do ozaveščanja – v zvezi s smiselnostjo preventive in nujnostjo uvajanja sprememb vrednotnega sistema – tudi v RS, v izogib krvavi revoluciji. Apel k razmišljanju!

http://commonsense.blog.siol.net/2009/04/23/univerzalni-temeljni-zablodek/

10
~ nagajivka ~
8.05.2009 01:24

človek človeku Bitje … nekoč

*

Iz večnosti
v Léto,
iz Léte
v telo,
iz ‘zibke’ ogrete,
med spojem
spočete,
iz telesa,
v telesu
na hladno Zemljó.

*

V ujetosti
jéče
kot dete
ječí,
hlepeče,
roteče,
razprtih dlani,
da spet bi začutil
kar je izgúbil,
ko človek je Bitje
v človeku pogúbil.
Vrata odpira,
svetlobo uzira,
po brezpogojnosti
nje
hrepeni …

*

Z zvedavostjo
v pekel,
v peklu nemoč,
v nemoči izkustvo
vizije duha.
Skoz’ duri
odprte
vodi obroč,
v spirali napredka
navzgor,
brez mejá …

*

Počasi … vzpenjaje,
vedoč, da nekoč
se steze prezrte,
predolgo zatrte,
v ječe mesene
globoko zažrte,
z dnem prebujenja
Svetlobe iščoč,
po sledi stremljenja,
iz solzne doline
povzpnó iz peklá,
utrejo stopinje
iznad koprene,
pot si v času
drugačno
do tja …

… kjer Človek
v sebi
in drugih
spozna
smisel razvoja
Bitij duha -
v začasnih
oklepih
iz krvi
in mesa.

*

Vincenzo Bellini & “Casta Diva”:

http://www.youtube.com/watch?v=m7_XtqyIRsI&feature=related

11
~ nagajivka ~
9.05.2009 03:05

ŽIVLJENJE = PREDSTAVA
(predstava – v tem primeru mišljeno kot – to kar si predstavljamo)

*

Prihod v življenje
ni vstop na koncert,
kjer gledal predstavo le križem bi rok …
in čakal predjed,
kosilo, desert …
da drugi igralci postrežejo zvok.

Prihod v Življenje
je vstop v predstavo!
V igro! V dramo! V dogodek resničen!
Kako naj pa bo
doživetje ta pravo,
če sodeloval bi le kot “polovičen”?

Vse je zares
na odru resnice,
ko odprta so vrata zavesti, duha.
Podobno je v sanjah –
letimo kot ptice,
vse dóklej se ne prebudimo iz sna.

Nam to kaj pove?
O širši zavesti?
Kjer možno ta trik je z umom preseči?
V telesu ostati,
na duha se zanesti
… res mnogo bi dalo še z njim se doseči …

Nekoč. Ni še čas.
A dobra je vaja
poslušanja zvokov z ušesom srca.
Slišiš šepet?
Spet strah ti nagaja?
Razvijaj čutila modrosti duha!

*

12
~ nagajivka ~
10.05.2009 02:22

Tebi luna,
ki me gledaš
dol z neba
se mi smejiš,
nad mestom
sončev sij
odsevaš,
v reki Tevere
iskriš …

Tebi luna,
ki kot v pravljici
te prstanov obroč
objema,
v topli noči
na terasi
čar me tvoj
nocoj
prežema …

Tebi luna,
ki te gledam
in nazaj
se ti smehljam,
se prav nič
ne sprenevedam:
vplivaš name –
to priznam!!

:D

Claude Debussy & “Clair De Lune”:

http://www.youtube.com/watch?v=FcpamvLB2JU&feature=related

13
~ nagajivka ~
10.05.2009 07:22

Zgodnje ptice
v bližnjem gaju
spev pomladi
žvrgole.

V nežnem maju,
navsezgodaj,
me iz spanca
prebude.

Svit naznani
sveže jutro,
dan vzhaja
iznad streh.

V topli dlani
mi ponuja
košček raja
v vseh smereh.

Jug izberem,
prot’ obali,
da namočim
v morje palec.

Pot uberem,
že me vabi -
sonce moj je
spremljevalec.

Si, si, ci voglio andare! :)))

Carmen Monarcha & Andre Rieu – “O Mio Babbino Caro”

http://www.youtube.com/watch?v=U5lZSZTJXa4&feature=related

14
~ nagajivka ~
10.05.2009 23:28

Zanimiv je bil potep,
ogledavši nekaj mest,
ob obali – »lungomare«,
(trije cilji … tisoč cest).
Iz Rima preko Sermonete,
lepe me utrdbe stare
(zmahana … za v nezavest)
so zvabile vse do Gaete.

Nekaj utrinkov:

Prijazno, kulturi in umetnosti naklonjeno mestece Sermoneta:
http://www.youtube.com/watch?v=h85PKuxDY20&feature=related

Grad Caetani in bližnja ‘Oaza Nimf’:
http://www.youtube.com/watch?v=nYerLeAu60s&feature=related

Naraven park – ‘oaza nimf’:
http://www.youtube.com/watch?v=U16wJJkxWlA&feature=related

Pristaniško mesto Gaeta (v bližini Napolija):
http://www.youtube.com/watch?v=IBDy0K1Bm88 – (Nika Costa & “On My Own”)

Vzdušje po “sicilijansko”,
vreme skorajda poletno,
tempo po mediteransko,
mal’ “štrapacno” … ma prijetno!

:)))

15
~ nagajivka ~
11.05.2009 22:38

Danes prilagam eno svojih redkih “črnih pesmi”, spisano v preteklosti, doslej še neobjavljeno. Nocojšnja objava ima svoj povod …
http://vlatka.blog.siol.net/2009/05/10/misel-noci-61/ (#comment-#54) –
predvsem pa še svoj preventivni namen.

*

ZJOKAJ SE … POMAGA!

(03. 12. 2008)

Nekega dne …
ti morda
spišem pesem.
Posebno rapsodijo,
ep, neskončno dolg.
Predstavim
v detajle
ti samega sebe,
da vso tvojo
prikrito,
načrtno
in glasno morijo
pretvorim v molk.

Poznam te, igralec!
Tvoj meč ni neviden!
Tvoj meč je
bleščeč a krvav!
Cedi se od njega
povsod naokoli,
med sladkim
in grenkim
sekanjem glav.
Domišljaš si slavo,
domišljaš si moč
in odrešenje,
vsakič, ko raniš?
Saj se mi smiliš,
a vest mi ne da,
ko gledam
kako
se v tej
svoji bolesti
s premnogimi
žrtvami hraniš!
V to pajčevino
sam sebe zapletaš!
Da podzemlja si bog,
si umišljaš.
In …
morda pride dan …
ko bo sleherni krik,
ki sprožil si
izpod ogljenih ga rok,
tisočerih oblik,
neštetih obrazov
pod krinko verig,
dobil epilog.

*

16
~ nagajivka ~
13.05.2009 05:43

DIKTAT malih bogov …

Sledovi.
Sledovi bogov.
Bogovi okov.
Okovi rodov.
Sadovi?
:
Semkaj, tjakaj,
gor, dol,
naprej, nazaj,
daj, no daj,
pohiti,
ne čakaj!
Levo, desno,
korakaj!
:
»Ojoj!«
:
Kaj joj?! Ti je tésno?
No, pa za hipec postoj!
Dovolj ‘maš! Ne čakaj!
Kaj! No, kaj je zdaj!?
:
Semkaj, tjakaj,
gor, dol,
naprej, nazaj,
levo, desno,
daj, no daj,
pohiti,
ne čakaj!
Korakaj!!!

V neskončnost se
ta krog vrti
stopinj sledov,
sledov rodov,
rodov bogov,
bogov stopinj,
stopinj okov,
okov sledi …
… v POznane, ZNane, Ané, smeri … NE?

Ah, ja …

17
~ nagajivka ~
15.05.2009 22:58

Tole se mi je danes sanjalo med kinkanjem na vlaku: :)))

*

V medvedovi vasi
en medved živi.
Na srnice rjove,
brunda čez sove,
ko težki so časi -
čebele kriví.

Pa pride do njega
prijazen pastir,
vpraša medveda
k’ nečimrno gleda,
kaj ga tolk bega,
kaj ruši mu mir.

Medo iz brloga
glasilke napne:
»v želodcu mi kruli!!!«
Preteče zatuli:
»pojem te nadloga -
le pazi se me!«

Pastir se nasmeje,
iz žepa povleče
piščalko svojó,
zapiha takó,
da glasba zaveje
med veje viseče.

Hruške medene
popadajo dol,
čez strmo pobočje,
medvedu v naročje.
Mu zvok razodene,
da j’ futra dovolj!

:)))

18
~ nagajivka ~
15.05.2009 23:45

DANES JE NOCOJ …

Danes je tak dan,
ko želim si
za en hip
začutíti
mehko dlan,
na rame
glavo
nasloníti …
tvoj vdihljaj
pol teže vzame.

Naj vsaj misel tvoja me objame …

Nocoj je tak večer,
ko bi z lahkoto
se izgubíla
v napolnjeni
tišini,
zlita
z večnostjo
trenutka
utopila se
v milini
in … zaspala.

Napoj miru bi pila iz svet’ga grala …

Nocoj je taka noč,
ko želim si
blagega dotika,
da začutim
silno moč
slutnje
skorajšnjega
stika …
Tvoja misel
me prevzema,
moja misel
te razvnema.

Zanihala v breztežje z neslišnostjo bi krika …

*

http://www.youtube.com/watch?v=6uUAOh30uG0&feature=related

19
~ nagajivka ~
18.05.2009 00:38

EMPIRIČNI DOKAZ ZA NESKONČNOST:

A: »Kakšno in kako veliko je vesolje?«

B: »Neskončno je veliko, zanimivo.«

A: »Kako pa veš?? Je mórda izmerljivo?«

B: »Le kdo izmeriti bi zmogel to neskončno polje!?«

A: »Torej za neskončnost ni nobenega dokaza???«

B: »Empiričnih dokazov ni, znanost nam jih ne navaja.«

A: »Mar to pomeni, da neskončnost ne obstaja??«

B: »Verjameš v Ljubezen?«

A: »Ja, seveda!«

B: »No, viš! Nje neskončnost – tudi ni le prazna fraza!!«

*

(se mi je zapisalo pod vtisom pravkar ogledanega filma “A Beautiful Mind”)

20
~ nagajivka ~
19.05.2009 00:45

Nocoj prilagam eno od pesmic, ki je nastala ob prebiranju novorojene elektronske knjige, z naslovom “Princesa in Drevo”, zajete v 44 delov nanizanih zgodb, “izpod peresa” pesnika in pisatelja, vsestranskega Umetnika, pa tudi meni zelo dragega učitelja in vzornika, ki me je s svojimi pesnitvami nehote usmerjal na poti prvih korakov –
ob odkrivanju lepot in čarov sveta poezije, Matjaža Jarca.

http://matjazhjarc.blog.siol.net/2009/05/12/96/#comment-255

Moj vtis na zgodbico

“MODROST”: (ob iztočnici avtorjeve besedne zveze “za resnico je treba zgoreti”)

V pekočih plamenih
kali se modrost,
ko se zlo na jermenih
uzre kot norost.
Ko gôri plevela
izgorijo vajeti,
iz kupčka pepela
lep biser zasveti.
Podobe podob
zrcalijo sliko
lepot in grdob
v ravnovesno obliko.
Kdor zla se boji
ta v ogenj ne upa,
kdor zre mu v oči
razreši ga strupa.
Orožje prot’ zlu
je eno, edino:
Ljubezen na dnu
z vso veličino.

*

21
~ nagajivka ~
20.05.2009 00:23

SLIKA ČASA:

*

Očuvaj me.
Čuvaj me Mati,
tvoj sem otrok!

Obvaruj me.
Varuj me Mati,
kot varval bi Bog.

Objemi me.
Prosim te, Mati,
sklenjenih rok.

Hrani me.
Nahrani me Mati,
ko rabim obrok.

Obleci me.
Ovij me v toplino,
bosih sem nog.

*

22
~ nagajivka ~
21.05.2009 23:21

Nocoj “za vzorec” prenašam nekaj svojih boljkone začetnih poizkusov “kruikujev” –
oz. 5-7-5 zložnih trostišij, ki so kot miselni utrinki in asociacije nastajali med prebiranjem posameznih zgodbic Matjaževe e-knjige:

http://matjazhjarc.blog.siol.net/2009/05/12/96/#comment-274

*

PRINCESA

Hrana v krvi
samoljubne Pošasti???
Kakšna predrznost!!!

*

SKRB -1

Nešteto kapljic
odseva razpršenost
enega srca.

*

VLADARICA

Na viteški ples
s plamenico v rokáh,
s plesa v skrinji.

*

VLADAR

Štirje svetovi,
polomljena krila ptic.
Jutri bo nov dan!

*

KRUTOST

V svetlobi sonca
tema ne pozna meja.
Krutost kontrastov!

*

ONIS

Past maščevanja
nataknjena na trnek.
Za vabo piranh?

Prestrašen ribič
zaman nastavlja vabo.
Ribe so site.

*

SONCE

Izteka se čas
tisočletne nadvlade
ugaslih luči.

*

MOČ

Stolp, ped za pedjo.
Luč jutranje svetlobe
doda čarobnost.

Iz prepolnih kašč
je težje izluščiti
prava semena.

*

TER

Ognjeni izbruh
v izobilju svetlobe.
Poples metuljev.

Moč šestih mečev
se ne meri z uboji.
Moč zadržanja!?

*

BOJ

Zven bele pesmi
napaja lačna srca
od pradavnine.

Uvodna pesem,
za vselej zapisana
v DNK duha.

*

ZVEZDA

Rojeva se noč.
Z njo se poraja zvezda.
Vsakokrat (z)nova.

Porod napove
oznanjevalec smrti:
Zvezdni utrinek.

Nebo kot opno -
prerešetano vsevprek.
Skozenj sili luč!

*

UGASLI VITEZ

Samotni jezdec
na rjavcu tuli v nebo:
bežim iz zgodbe!

Z neba odmeva:
ti, divji jezdec prerij,
ti sam si zgodba!

Veter v laseh
smejé prišepetava
resne zamisli.

*

RAZVRAT – 3

Končan je razvrat.
Novega začetka ni,
saj še kar traja??

Neskončna volja
napajana iz cvetov.
Beli lotusi!?

Neusahljiva moč
v vrelcih kristalnih voda.
Naravni izvir!

*

VOLJA

Vate se vračam,
drevo. Ker Ljubezen bo
volja človeka.

Tlakovana pot
do božanskih višin
vodi iz peklá.

Tega izkustva
mi nihče ne more vzet’.
V meni živi.

*

http://www.youtube.com/watch?v=Ryx8X4JaW9Y&feature=related

23
~ nagajivka ~
23.05.2009 14:55

Včeraj sem tik pred odhodom v domovino mi ljubo – skozi panoramsko okno na terasi opazovala dogajanje nad mestom. Whow! Veličastno doživetje! Ko se je nevihta polegla in se je nebo umirilo, sem se odpravila na pot. Med vožnjo je v meni nastajala tale pesem, ki sem jo po prihodu domov spravila na papir in ravnokar še na comp.

*

EROTIKA NEURJA:

Nad reko lebdijo
prosojne tenčice,
z mehkobo
motiva
megličnih
sparin.

V gaj privršijo
sape vrtincev,
vetrič
zaniha
vrhove
cipres.

S cvetlic pridehtijo
opojne vonjave,
v omamni
sladkosti
pomladnih
spojin.

Se ptice splašíjo
naboja mravljincev,
napetosti -
zračne
tokove
čudes.

Z neba zapršijo
kapljice v pišu,
mokríjo
nagibe
opečnih
kritín.

Oblaki žarijo
med trki neurja,
na svodu
zlatijo
robove
nebes.

Nad mestom donijo
gromi med bliski,
v odmevu
hrumenja
neba
z visočin.

Tla se mokrijo,
vodovje naraslo
prestopa
bregove,
vzvaluje
v ples.

Žlebovi drhtijo
pod silnimi sunki
in curki
deročimi
v smer
globočin.

Zemljó napojijo
skoz žejne razpoke,
da b’ seme
rodilo
plodove
dreves.

*

http://www.youtube.com/watch?v=WERAKmpylT0

24
~ nagajivka ~
24.05.2009 03:34

S prenovljene podobe Binovih prostih poljan, kjer sem ravnokar imela svoje nočne izlive, čem rečt blodnje, http://prostepoljane.blog.siol.net/2009/05/13/klepet-6/#comment-4823
še semkaj kopiram del komentarja, pod vplivom parih kozarcev vinca – pravkar spisano pesmico … :)))

Bila na ohceti. In jo še pred ostalimi družinskimi člani popihala domov.

Home sweet home!!! :D

—————————–

POROČNA. POPOROČNA? PRIROČNA!

*

Ji je reku,
da jo ljubi,
dahnu svoj usodni »DA«,
do groba ji zvestobo oblubu,
bo lubezni dost’ za dva …

Mu je rekla,
da ga ljubi,
prec je »DA« nazaj dahníla,
da v dobrem in v slabem
ga do smrti bo ljubila …

Je podpisu
vse papirje
in ostale zakramente,
zdej k’ je ‘čas za kavalirje’,
ni še cajt za testamente …

Podpisála
je nevesta,
ko j’ njegov’ priimk sprejela,
da le tko si bosta zvesta,
raja svatov je verjela …

Pa smo šli.
Z urada k maši
in iz cerkve v oštarijo,
še zej ga lumpajo pajdaši,
jejo, pijejo, norijo …

A men’ zadost!
Ušla sem dam!
Goveja muska me odganja,
po kozarcih treh, priznam,
v buči moji vse odzvanja …

Nej bota srečna
poročenca,
jima od srca želim,
nej se ljubita Slovenca,
zlepita se v en sam lim …

Lim?! Ja pajade!
Boljš, da neham …
rime čudne ven letijo,
se mi rola, zraven zeham,
ni zdej čas za poezijo …

——————————–

… da ne spišem še kšno kozlarijo??? :razz:

25
~ nagajivka ~
25.05.2009 01:07

Današnje popoldne sem preživela v bližnji naravi, da se je maksimalno naužijem in to cvetočo idilo ponesem v sebi do “Večnega mesta”. Zato sem pod temi vtisi danes skovala eno pomladno. Maj, zame eden najljubših mesecev, si z moje strani gotovo zasluži vsaj eno pesem:

*

MOJ MAJ:

Mesec,
ki naravo zbuja,
mesec,
ki mladost budi,
z vonjem šmarnic
in magnolij,
jorgovanovih
slastí.
Mesec makov
na livadi,
žar kontrastov
nam ponuja,
travnih bilk
v valovanju,
sonce v vetru
jih zlatí.
Mesec
ptičjega ščebeta,
v rosi jutra -
dan oznanja,
noč potihne
v gnezdovanju,
pesem s svitom
bo spočeta.
Mesec,
ki topli večere,
v čaru sanj
pod mesečino,
s popkovanjem
in brstičjem
razcvetenja žar
obeta.
Mesec,
ki pomladno neži,
blagrovanj,
darov,
drhtenja
prebujenega planeta,
mesec
majskega
čutenja.

*

26
~ nagajivka ~
26.05.2009 05:06

Preden odRimárim … priložim le še tole pesem z Vilinkinega bloga: http://vilincek.tuditi.delo.si/2009/05/21/zakaj-prosta-poezija-rime-dvigni-se-haiku/#comment-37465 – ki sem jo sinoči namenila njej, potem, ko me je na PP
s svojo tenkočutno pozornostjo, mislimi, pesmimi … ganila in navdihnila.

Delno pa tudi v navezavi na predhodno skladbico A. Mežka, ki se je Vilinčka dotaknila:

Jok na dežju

http://www.youtube.com/watch?v=Eh3SwQolGKg&feature=related

*

“NEBO PO DEŽJU”

Čutiš spokojnost
neba po dežju?
Slišiš ta svod,
ki umirja strasti?
Mar vidiš oblake,
jih vetrič odnaša,
da luna nocoj
bi te zibala v snu?
Spominjaš se sanj
v objemu tišine,
nasmeha v dotiku
s svileno nočjo?
V čašo je kapnil
en biser miline,
napolnil srce je
do vrha s slastjo.
Okušaš poljube
slanih okusov,
mar še valovijo
z gladino morjá?
Pod peno razburkano
nežnost delijo,
v bonaci strastíjo se
v silnicah z dna.

*

Hvala ti dragi moj Vilinček za vse. Pa dobro jutro! :D

27
~ nagajivka ~
27.05.2009 00:27

POJEM (glagola) BITI

Polnoč je.
Izliv tišine.
Brez ropôta
dnevnih bitk.
Kako te ljubim
čud bližine,
ko mi sežeš
do globine,
spajaš me
z magijo
nitk.

Tam te najdem.
V tišini.
Tam zaslišim
tih šepet.
Tam odpiram se
vsebini,
steka vame se
iz slik,
ko naposled
le še bistvo
napolnjuje
meta-svet.

Tam,
kjer nema je beseda,
tam začutim
njeno moč.
Ni bolj čutnega
obreda,
ko prevzame
me tišina
v vsej polnosti
barviti,
kjer začutim
pojem »biti«:

smisel enosti
v ‘prostoru’
in v času
kjer ni misli …
tam,
kjer je
v jedru vdiha,
le božanski mir
navzoč.

*

Odhajam vase.
Tam živi moj prijatelj.
Najboljša družba.

*

28
~ nagajivka ~
27.05.2009 22:42

ENA FUZBALERSKA:

Manchester United
je dosegel čisto nulo.
Z Barcelono skup se fajtat
na igrišču, va fan kulo,
ni jim bla glih šala mala …
Tekma jim je s Katalonci
up po zmagi kmal’ odgnala.
Kaj so rekli makaronci?
Je v Rimu vse norelo,
ropotalo in divjalo,
navijaško je krdelo
še rakete v luft metalo!!!

Pa se ‘prašam, kaj hudirja
sploh se mečejo za žogo?
Za eno samo čreda dirja??
Dvaindvaset tipov z nogo???
Mar so res tako ubožni,
da privoščit’ si ne morjo –
vsakdo svoje, da bi složni
se podali v športno štorjo??
Pa bi vsak lahko zabijal
golov kolkr mu zapaše,
kjer nihče več neb navijal -
folk delil na »vaše« – »naše«!

Bom tem fantom žoge kupla!!
Ker banda mi je mir ukradla!!
Z evforijo me zastrupla,
da še jst sm čist not padla!!

“Pisarna naša je kričala”,
z zicov nas je v luft metalo,
namest da b’ delal, cela štala,
vsem se nam je mal sfeclálo!

*

Ma bravo “naši”!!

BRAVO 3-kratnim EVROPSKIM PRVOLIGAŠEM!!

Viva la Barcelona!! :D

Pa še stavo za pravilno napoved sem dobila! 2 : 0 – Yes!! :D :D

http://www.youtube.com/watch?v=FqhpUfkfODI

Wuf! Tko. Zdej gremo pa na pir!!

29
~ nagajivka ~
1.06.2009 12:40

JUTRANJI UTRINKI Z VLAKA:

Maček je pogoltnu ptiča,
zgleda, da po luft leti.
Ptič mrnjavka na vrh’ griča,
črva v kljunu skoz’ drži.
V morju plavajo kresnice,
plankton sveti pod drevesi,
a kosmate veverice
vesijo se po zavesi.
V gozdu laja morski kit,
iz reke dinozaver skače,
ves je dlakav, neobrit,
družbo delajo mu kače.
Noj si plete brezrokavnik,
čmrlj skozi škrge diha,
slon podstavlja si vzglavnik,
vrat boli ga od prepiha.
Želva plava gor na nebu
hrbtni kravl, med oblaki,
je volkulja na pogrebu,
tam, kjer pleše se sirtaki.
Zebra praska se po rilcu,
odstranjuje si luskine,
dva delfina v mini krilcu
preletavata višine.
Siva miš na pol miži,
z glavo bobna gor po šipi,
škripa mlad metulj z zobmi,
za vrat mu diha levji hipi.
Na zadnjem sedežu žirafa
sanjsko muziko posluša,
poleg nje dva fotografa,
eden brez besede fuša.
Pajek skozi okno gleda
se prav blaženo nasmiha,
črn rogač se spreneveda
in v trobento svojo piha.

;)

30
~ nagajivka ~
2.06.2009 03:04

Prilagam pesniški preplet v duetu, ki je nocoj nastal med Vilinčkom in menoj.

Na svoji strani: http://vilincek.tuditi.delo.si/2009/05/26/vcasih-se-vracam-prosta-poezija-rime/#comment-37692 – mi je Vilinčkova namenila eno arhivsko – pesniško obliko glose – na malce drugačen način, ki je nastala v nizu njene zbirke »Pomladna pravljica«. Odgovorila sem ji v rimah, tokrat za spremembo tudi jaz na malce drugačen način –
in sicer v vlogi »nagajivca« – in ne nagajivke. :)))

———————————

By Vilinček:

Mar res sramežljiv si, boječ?
Ob meni si, to mi je všeč.
Spet ves horizont se blešči,
me tvoja prisrčnost vedri:
Mar res sramežljiv si, boječ?

Le delaš se takega, kaj?
Poznam te. Predobro poznam.
Se sladki zvijači predam?
Poredno ti vrnem nazaj,
enaka z enakim bom zdaj.

Še slišim tvoj glas žuboreč,
spomin mi še ves je bistreč,
studenčnice polne hotenj.
Ne pelješ me v svet izgubljen …
Ob meni si … to mi je všeč.

Namerno bom plaha, da veš!
Mar spet je za kazen? Grozim?
Navihano se ti smejim,
ko malo napravljaš … se greš,
kot bil bi v izkušnjah še svež.

Četudi izmikaš se mi,
ljubezen povsod se medi.
Ne moreš prevarat oko,
ker vse zacvetelo je z njo:
Spet ves horizont se blešči.

Ne boš zapeljal me … Še ne!
In vedi, ne kličem si dež.
Še preden mi vrata odpreš,
bom majhno nevedno dekle,
čeprav si prikupen nad vse.

Kar kmalu korak zataji,
s kotičkov se ustnic zbudi;
ko resnost bi kazal navzven,
nasmeh in par mehkih kolen:
Me tvoja prisrčnost, vedri.

In ti, ki pokončnost gojiš …
Mar vzdržnost je šla na sprehod?
Le kdo je zdaj večji falot?
Ker veva … želim si, želiš:
Tako kakor jaz hrepeniš …

Ne gre se upirati več.
Ker jaz te … in ti me preveč.
Še bližje se sliši kot prej,
šepet izpod vodnih odej:
Mar res sramežljiv si, boječ?

(by Vilinček)

——————————–

by me:

Nisem boječ, sramežljiv!
Sem mar premal’ darežljiv?
Razvajam te izpod vodenih odej,
šepečem na uho ti povesti od prej,
a tebi pa zdim se sumljiv???

Takole, deklič ti povem:
od tebe nikoli ne grem!
Edini si, ki me raznežiti znaš,
edini, ki v pesmici svoji priznaš:
da si romantičen, kuštrav bohem!

Bom iskrega vranca zajahal,
podoknice pel, ti pomahal,
ko ugledam te spet na balkonu,
zapojeva skup’ v milem tonu.
Pred vsemi se princi bom báhal!

Če kdo mi v zelje bo skočil,
ga v prvo bom lužo namočil,
tebe, vilinska, nikomur ne dam,
da rad te imam, to ti priznam,
s teboj bi takoj se poróčil!

Pótlej bi pesmice čutne ti pel,
prste na nogah pod rjuho ti grel,
razvajal še bolj, le dajal, nič prosil,
zajtrk v posteljo vsak dan ti nosil,
v nebesa popeljal, kadar bi smel.

(by en “nagajivec”)

:lol:

Če b’ taki poeti po Zemlji hodili
in se od naju romantike učili,
povem ti, da svet bil bi bolj ljubezniv,
živahen, iskriv, nasmejan in igriv,
ne v pravljici … res bi živeli v idili!

(by nagajivka)

;)

31
~ nagajivka ~
2.06.2009 19:08

Nadaljevanje sinočnjega pesniškega prepleta, se je danes prelilo v “dialog”. ;)
Vilinček (V) s pravo gloso, jaz – “nagajivec” (N) pa, zaradi pomanjkanja časa,
le z navadno rimo.

———————————

V:
Spet tam na balkonu stojim.
Zasanjano zrem pred seboj:
Ne bom se ti vdala takoj!
Se raje razvajat pustim!

N:
Če ti bi se vdala takoj,
kam sanje bi vse izpuhtele?
Komu bi potlej prepeval nocoj
podoknice svoje vesele?

V:
Kar vidim v tvojih očeh:
Mar škratov so biseri tam?
A vendar drugače ne znam …
En sam očarljivi nasmeh
in že sem na tvojih poteh.

N:
Varne so moje poti,
nikar se jih, dekle, ne boj.
Odkrijem ti nove smeri,
razkrijem ti večni napoj.

V:
Morda pa še vedno želim;
čeprav kdaj pred tabo bežim
in če si priznam ali ne:
Ne morem predlogo brez te:
Spet tam na balkonu stojim.

N:
Nikar zdaj pred mano ne beži,
nič žalega ti ne storim.
Da pesem te moja naježi, razneži,
to je vse, kar želim.

V:
Ne vem kaj je krivo? Ne vem?
Že zdavnaj bi morala vstran.
Postaviti trdno se v bran!
A kaj ko ne dolgo za tem,
sem znova tvoj kuštrav Bohem.

N:
Pesem je kriva! Milina besed!
Upiraš se mar poeziji?
Zdaj dva sva bohema ujeta v duet,
predaj se vendár harmoniji.

V:
Le kaj bi počela s teboj?
Navihan si, da je kar joj!
Pa vendar odgovor je tu …
Se skriva v dobrem … ne v zlu:
Zasanjano zrem pred seboj.

N:
V dobrem si bova delila nasmeh,
veva oba, da ni v zlu zadoščenja.
Za naju že ne, ki z iskro v očeh
potujeva vse do višin potešenja.

V:
Z daljave smehlja se mi svet,
ki riše v nekoč se mi zanj.
Odsev je resnic ali sanj?
A tam me bo čakal poet,
odpiral bo v soncu moj cvet…

N:
Vedno letela si soncu naproti,
čutila si žarke. Te znova žgečkajo?
Nihčé naj te v sanjah več tvojih ne moti,
ko svilnate nitke se v tebi mečkajo.

V:
In že se postavim v ustroj:
Ej fant ne igraj se z menoj!
Zakaj se po glavi podiš,
prelepe mi želje budiš?
Ne bom se ti vdala takoj!

N:
Dolgo, princesa, sem te opazoval,
čakajoč, da kak princ te zasnubi.
Naposled sem le razočaran spoznal,
da so vsi te vodili k pogubi!

V:
Morda pa kasneje, kdaj vmes?
a zdaj še počakam kaj bo …
četudi prevzel si me vso,
še malo bom zrla v nebo:
Ni vdaja vrlina princes!

N:
Nič več ne čakaj, draga princesa,
predolgo čakála si princa iz sanj.
Polêti v nebo, tam so čudesa,
mar nimaš dovolj še lastnih spoznanj?

V:
Še manj, da pred njim se solzim;
razvajam, nebo mu vedrim.
Naj novi zdaj duh vzplapola!
Postala bom grajska gospa:
Se raje razvajat pustim!

N:
Razvajal te bom še bolj kot doslej,
obrisal ti solze vseh puhlih junakov,
poglej me v oči in se z mano nasmej:
zdaj grajska gospa si! Ne rabiš bedakov!

;)

————————————————

(in še nadaljevanje … 14. 06. 09)

http://vilincek.tuditi.delo.si/2009/06/09/oci-ljubezni-haiku/#comments

*

V:
In še princu se posvetim,
ki za srček moj gori.
Vsa se z dražjo namagnetim:
naj še bolj si me želi!

N:
Ti tako prijetno svetiš,
da še v temi sonce sije,
pravi mavrični si fetiš,
tople barvaš simfonije.

V:
Hočem tukaj ga le zase!
Naj mi daje kar želim!
Berem ga … spet vlečem nase:
Mar hotel nazaj bi v Rim?

N:
Saj poznaš me, draga moja,
veš, da večni sem nomad?
A v sebi ‘mam dovolj naboja,
pod tvoj gank zahajam rad.

V:
Nekaj v meni tiho kljuje:
Kaj mu bode tuji kraj.
Vse preveč mi ta potuje …
Je med nama en deljaj!

N:
Se kot tujec na planetu
že od malih nog počutim.
Ko potepam se po svetu,
pa doma sem – tam kjer čutim!

V:
Mar sem vzela vagabunda,
ki se venomer potepa ?
Že Vilin glasneje brunda:
če že ne pomaga zlepa,
bo pa zgrda kaj zaleglo,
da bo mir pri naši hiši!
S tole dušico pobeglo …
se igrava slepe miši?

N:
Vagabunda si vzela,
ki se ujeti ne pusti,
če privezat bi ga h’tela,
daleč stran ti ubeži!
A, ker vem, da nisi taka,
tudi ti svobodno letaš,
tvoj te princ vdano čaka,
ti pa njemu vence spletaš.

V:
Tole dobro ni za srečo.
Moški steber je družine!
Ga zaprem v grajsko ječo,
potlej pa naj `ma skomine.

N:
Zbežal bi iz grajske ječe!
Skoz’ ključavnico popihal!
Lahko pa dam ti morje sreče,
če svobodno bodem dihal.

V:
Naj se spomni na obljube,
da bo vedno tam ob meni!
Ne pa da mi dela gube
in blamira me pred vsemi?

N:
Za prelestno Principesso,
vse bi storil, vse bi dal,
četud’ se skrivaš za zaveso,
ob strani ti bom vedno stal.

V:
A si misli, da čakala
bom od jutra do večera?
Mu “usrane” gate prala,
da bo še bolj polna mera?
Od gostilne do gostilne …
ga iskala v pozne ure?
Že me grabi jeza silna …
Vse njegove avanture?

N:
Sam si perem svoje gate,
to ne rabiš nič skrbet.
Prav nobene ni zagate,
tud’ če grem kdaj na sorbet.
Po gostilnah jaz ne hodim
in okrog se ne kurbam,
je pa res, da rad mal’ blodim,
v domišljiji, to priznam.

V:
Nudl valjar vzamem v roke
in počakam ga za vrati.
Ne ovrže oporoke,
ga ne rešijo podplati!

N:
Take grožnje zdaj mi spevaš??
Take pridige držiš???
A me sploh kaj upoštevaš??
Razloga ni, da se bojiš!!

V:
Pa naj teče kakor strela,
ga dobim v svoje mreže.
V trdni primež ga bom vzela.
Kak se špagica zaveže
demonstrirala bom v živo …
da do jaslic ga privedem
in pripnem mu dušo krivo:
Vse bolj mirno v sebi predem.

N:
Ti kar mirno predi, draga,
mreže svoje kar pospravi,
nič ne nuca tista špaga,
vsaka ketna me zadavi.
Kdo bi potlej čital stihe?
Kdo bi tvoje čute bral?
Kdo skeniral dušo, vzdihe,
če od tebe bi zbežal?

V:
Potlej se nasmeh nariše.
Dobre mu bom hrane dala!
Taki slastni se mi riše:
Misli, da sem šala mala?
K`tiro karto naj povlečem?
Kaj mi dalo bi veselje?

N:
Tako hrano skoz’ bi jedel!
Ko postrežeš s poezijo …
ki me boža … da bi predel …
me začaraš z melodijo.
Karta prava – zate jocker,
skup’ igrala bova poker!

V:
Naj ga skuham ali spečem?
Si izpolnim skrite želje?
A me vrže brž iz sedla,
ker se kmalu mi zasmili …

N:
Kakšne so te tvoje želje?
Daj, povej še kaj o njih.
Kak’ naj princ te tvoj zapelje?
Daj mu skuhaj en navdih.

V:
Bi najraj`ga kar pojedla
tak` je sladki in pa mili.
Bolje, da ga k sebi stisnem,
ga pobožam iz ljubezni …
Vso črnino v glob potisnem:
naj ostane tam v brezni.

N:
Jej, kako me zapeljuješ
in z besedami gladiš,
evo, me že navdihuješ,
kar mi daješ – to dobiš!

V:
Raje ga bom pocartljala,
da ga snamem z mračnih visli.
Ga z sončecem obdala,
mu prinesla lepše misli.

N:
Dobro si se odločila,
mračne misli stran odgnala.
Z mano si se poročila,
zdaj ga skupaj bova “srala”!!!

:razz: ;)

(by Vilinček & nagajivka)

32
~ nagajivka ~
2.06.2009 19:14

Prilagam še eno hudomušnico, spisano davi:

IGRA BESED:

Hotel si se z mano igrati?
Izpolnjujem ti željo,
igram se s teboj.
Pa saj me ne znaš zapeljati!?
Na konice
te spravim
in to še
nocoj!

Plesal bi rad nad prepadom?
Povej, te povlečem
na rob.
Poiščem te v mraku
za gradom,
ujamem te v senci
podob.

Hotel si priklicati žalost?
Me vreči ob tla
na trdó?
Pozabljaš na mojo
predanost?
Ni ti uspelo
in tudi
ne bo.

Komu predana sem, vprašaš?
Si slišal za
večni napoj?
Če sam se
na sebe zanašaš,
ohranjaš v sebi
naboj.

Si solze želel mi izzvati?
Nahrániti z njimi
si lačno srce?
Ne zmorem ti žalostnih dati.
Le v igri in sreči
jih točim
smejé.

Mar misliš, da nimam srca?
Da v njemu sta
kamen in hlad?
Da to ne drži,
veva oba,
le čuvam skrbnó
svoj zaklad.

Kdo v templju tem
mojem prebiva?
In koga tja vase spustim?
Svetloba je močna,
z vsemi igriva,
a prava nebesa
le z enim
delim.

Praviš, da rad bi naprej se igral?
Da všeč so ti
moji objemi?
Kar pridi,
igraj se,
boš v hipu spoznal,
da v ognju zgorijo
vsi tvoji
prijemi.

Hočeš da s tabo
v plamenih zgorim?
Da v strastju
se vsa ti predam?
Da v igri besed
pamet zgubim?
Ne nasedam besedam,
priznam.

Čému nasedam, zdaj te zanima?
Prišepnem ti
koj na uho:
le s čuti duha,
naj bo oseka al’ plima,
le tam se izkaže
resnica
za dva.

Potunkam te v morje
svojih čutíl!
Prepredem te z njimi
na svilnatem
dnu.
Ti bi me rad
okrog prsta ovil?
Pokaži kaj upaš si
z mano
v snu.

Čakaš na znak?
Moj prvi korak?
Medtem, ko skrbiš
le za svoje hormone?
In še prepričuješ me,
da si junak,
ker mi poklanjaš le
testosterone?

Kar pridi, te čakam,
že gola ležim.
Prisesam se na ustne,
vdahnem ti
strup.
Povlečem te nase,
nato izpuhtim,
da vselej boš sanjal
ta čarni poljub!
Na koncu
te hranil bo
lasten
obup!

;)

33
~ nagajivka ~
3.06.2009 23:15

Danes pod vtisom večnih sanj ‘Večnega mesta’:

*

GRAJSKE POVESTI ŽIVIJO:

Kot bi stene
govorile …
Kot bi kamen
oživel …
V ornamente starodavne
so povesti izklesane,
zob jih časa
je načel.

Niso se še izgubile …
Še živijo.
Še so tu.
Dihajo.
Vsaka zase.
In v prepletu
med seboj.

Le kdo bi vedel …
koliko povesti
je vklesanih
v tisti čas …

A …

zabeležene
v ambient spominov,
dokazujejo obstoj.

Obstoj človeka,
živih bitij,
ki v davnini so
nekoč
kot zdajle mi
… živeli sanje,
ali pak le
sanjali življenje …
na popotovanju
skozi čas
antičnih dni,
v dobi lirike
in epov
… v srcih vročih
upajoč.

*

34
~ nagajivka ~
5.06.2009 18:36

“Krivca” za tale navdih sta Vilinček & Bin, oz. njuni pesnitvi.

*

MONOLOG O PESMI:

Pesem nikdar ni izpeta,
vsak jo dan na novo snuje.
Ko je ujeta
v čar trenutka,
utrip jo čutov
oblikuje.
Kadar jo spomini tkejo
v preteklost nas popelje,
ko iz nje
le sanje vrejo,
čarovnija
nas zapelje.
Ta magíja iluzije
razdeli nam svet na dvoje.
Vmes je meja
med realo
in neskončno
domišljijo.
Tanka črta med svetovi.
Smrtni zublji med prepadi
v žrela svoja
te lovijo.
Obvladuj
to iluzijo!
Če se zgubljaš med bregovi,
če ne ločiš dveh svetov,
če ne zmoreš
izstopiti,
ko je čas
za dvig mostov,
smrtna reka te odnese …
v vrtincu te vrti,
nestabilnost
te spodnese
in te v hipu
utopi.
Če ji nudiš čas zorenja,
pesem nikdar ni izpeta.
Brez strahu
in brez trpljenja,
poleti na
lastnih krilih.
Krila vejo kje je meja.
Ko dotaknejo se vrha,
jih ošvrkne
lastna veja
z iluzijo brez obeta -
plod utvare v mukah srha.
Ne dovoli, da pogoltne
dušo tvojo
smrtni plamen.
Pesem je
kot pot učenja,
skozi njo se
raziskuješ.
V njej je niz neskončnih znamenj.
Če z distanco opazuješ,
obvladuješ
višek čustev,
brez željá pričakovanj …
le realo dopolnjuješ
z delom sebe – svetom sanj,
je tvoj svet zaznav
in čutov
poln pisanih
izkustev,
poln magičnih
spoznanj.

*

35
~ nagajivka ~
6.06.2009 22:18

ŽIVETI POEZIJO?

*

Stkala ti bom nove sanje.
Pričarala ti iluzije.
Naslikala še morje slano,
kdaj razburkano,
kdaj mirno,
v globinah modro, tiho,
na površju sinje, širno,
misteriozno vzvalovano.
Prebarvala bom dolgo reko,
ki se po brezčasju vije,
nje brzice in tolmune,
da zaplavaš znova vanje.
Nežno ti bom šepetala,
umirjala te s sinergijo,
igrala gledališke vloge,
na odru puščala sledove,
s palcem noge
v pesek sanj zarisovala
velikanske,
prepletene kroge,
nove odkrivala svetove,
zgodbe pripovedovala,
v oblakih zidala gradove,
nakapljála
ti iz sebe dušo,
skozi čutno
melodijo.

*

Ah, ja …
kako lepo je to,
ko poetu dano je živeti
tudi skozi
poezijo …

;)

http://www.youtube.com/watch?v=6AJlN8feTmQ&feature=related

36
~ nagajivka ~
7.06.2009 00:15

LOVILKA TRENUTKOV:

*

Vsi smo lovci.
Vsi smo plen.
Tako je to v naravi.

Le kaj lovi
ki je vznesen,
pred kom beži,
ki je lovljen,
in …
kdo komu past
nastavi …
(naj bo igra
ali pravi lov)
… se vprašanje
tu zastavi.

Vsi smo lovci
ali plen.
Tudi v poeziji.

V čem uživa
vznesen,
za čem stremi,
ki je vpleten?
Spleta zgodbo?
Išče čustva?
Prave sanje?
Iluzije?
Sanjarjenja za lepši dan?
Hipnozo ritma
melodije?
Po malo vsega?
Nič od tega?

Zase vem:
lovilka sem
trenutkov
misteriozne
harmonije.

*

37
~ nagajivka ~
9.06.2009 00:47

In spet …

*

Slovo.
Prihaja.
Je že tu.
Iztekajo se
zadnji dnevi.
Zaključen posel.
Je uspel.
Proslavljen drevi.

Med prijatelji,
kolegi,
je v minulih
mesecih
v prijetnem
vzdušju
čas zdrvel.
Nostalgija
nas prevzema.
Team se naš
bo zdaj razšel.
Vsi želimo si
domov.
Vsak od nas ima
nekoga.
A kljub temú
nam je hudo,
že tišina nas
zajema.

Slovo.
Boli … kot vedno.
Povsod kjer smo
pustimo sled.
Razdamo sebe.
Nezavedno.
Spet …
in spet …
in spet …
in spet …

In vsakokrat
v nas en delček
duše
mora
umret.

*

http://www.youtube.com/watch?v=ej2VHWftwdQ&feature=fvw

38
~ nagajivka ~
9.06.2009 00:52

Prilagam še nekaj utrinkov, ki so nastali ob idiličnem pogledu z ozelenele terase.

*

Okrogla luna.
Nad mestom jasno nebo.
Nihče ne laja.

Čisto tiho sem.
Prisluhnem. Poslušam kaj
govori mesec.

Strmim v čudež
junijskega večera.
Prava pravljica!

Ta noč je svetla,
tisoče prižganih lučk.
Vonj po poletju.

*

39
~ nagajivka ~
10.06.2009 23:57

Nastala sinoči na Vlatkinem blogu: http://vlatka.blog.siol.net/2009/06/09/misel-19/

*

Pusti misel.
Vsaj še malo.
Čisto malo … še en hip.
Naj me greje,
naj me boža,
v njej se ziba moj utrip.

*

Pusti luč.
Ne ugašuj je.
Naj brli in migeta.
V svetlobi tej
se ježi koža,
plamen v srcu prasketa.

*

Pusti perje.
Novo zrase.
Zlom je kril – pogled v globine.
Letim v duhu
zate, zase,
v neslutene višine.

*

40
~ nagajivka ~
10.06.2009 23:58

Nocoj, na večer pred odhodom iz Rima, pesem, ki bolj sprašuje kot govori.
Odgovori so v nas samih …

*

“CPP BREZ BLIŽNJIC”?

So mar poti
… te …
ki nas vodijo
… ali …
si pota
določamo,
vodimo,
izbiramo,
utiramo
mi?

So smerokazi
širom po svetu
… ti …
ki začnejo,
končajo,
usmerjajo,
vabijo
… ali …
pak sami
ubiramo
svoje
smeri?

So krožni
rondoji
… ti …
ki zaokrožajo
vožnjo
z uvozi,
izvozi
… ali …
zaokrožamo
možnost
samí ?

So cestni
predpisi
… ti …
ki določajo
vožnjo
v skladu
s pravili,
da se
omejitev
večina
drži?

So zapore
na cesti
… te …
ki jezijo?
… ali …
izziv
za izbiranje
daljših
in težjih,
pa vendar
mikavnejših,
pestrih
poti?

So vzponi
in spusti,
nagibi,
mostovi,
ovinki,
predori,
… ki so …
za voznika
strahovi?
… ali …
mu nudijo
užitek
pot’vanja
skozi življenje
strasti …

?

*

Supertramp & “Take The Long Way Home”:

~~~

http://www.youtube.com/watch?v=-nvT3_iSaHU&feature=related

~~~

41
~ nagajivka ~
11.06.2009 00:00

ARRIVEDERCI ROMA!!!

~~~

http://www.youtube.com/watch?v=-prQ8AE_nvY

~~~

Šmrk!