Ni te. Odšel si. Le v vetru te slutim.
S klasjem zdaj žitnega polja valuješ.
Čez reke in morja in gore potuješ,
med glasbo spominov te živo začutim.
Ni te. Odšel si. In slike bledijo.
V srce si odtisnil mi svoje sledove,
zapustil pečat za bodoče rodove -
“v svetlobi”, si rekel, “se ne izgubijo”.
Odvrgel si breme, snel si okove,
popéljal na del si poti me z vizijo,
zaupal si misli mi stare in nove,
ko jih premišljujem, v meni živijo.
Tu si. Prihajaš. Spomin te ohranja
in včasih med sanje vtkeš mi svoj lik.
Objame tvoj topel me glas, ki odzvanja …
vem, ni te. Odšel si. Drugačen je stik.
*
*
