Zgornjo pesem posvečam svojemu očetu, ki je odšel v naročje večnosti, na današnji dan, pred dvema letoma.

Tudi smrt je del življenja, s katero se tako ali drugače soočamo vsa živa bitja. In vsakdo od nas slej ko prej v življenju izgubi nekoga, ki mu je (bil) blizu. Kam dejansko nas bo ta “pot v neznano” popeljala – ne moremo z gotovostjo trditi. Dejstvo pa je, da je vsakdo, ki odide, toliko “živ”, kolikor ga ostali nosimo v spominu, mislih, srcu.

Hvala očetu, ki mi je zapustil najlepšo doto – Ljubezen.

http://www.youtube.com/watch?v=0uc01ASDJT8

*

Imate tudi vi koga, ki ga kdaj pogrešate? Naj pesem zapoje …

Nagajivka,

naj spomin nikoli ne zbledi.

***
Sama v temni noči
stopicam med nevidnimi
dušami
mrtvih ljudi
bridek spomin polzi
mi med prsti
pod težkimi koraki
se beli pesek drobi
veter se po zelenih cipresah
lovi
majhne lučke
se bleščijo v temi
ob meni govorijo
le nemi grobovi
Koliko usod izbrisal je čas
nihče samoten ne ve
niti jaz
kje ga čaka
samoto lahko vsak preživi
saj se ne boji
ne življenja
ne smrti

Vlatka K., iz zbirke: Spomin živi v samoti

***

Tisoč lučk
na grobovih žari
ena od tisočerih
si tudi Ti
Moj Brat
moj mrtvi prijatelj
kam zdaj vodile bi
tvoje poti
če živel bi še med nami
kaj povedale bi tvoje oči
ki sedaj skrivajo se v temi
Ostani tam
kjer si
tam ni hudobije
ni človeških laži
ki hodijo med živečimi
samo resnica živi
in del nje
si tudi Ti
Moj Brat
moj mrtvi prijatelj

Vlatka K., iz zbirke: Spomin živi v samoti

***

Kot tiha noč
je nad sivino morja
v dalj ptica
sama letela
in le drobna kaplja
njenih rosnih solza
je po mladem licu
spolzela
ko skozi oblak
zasijala je
bleda mesečina
odsev zvezd
v neskončnost časa
potonila je
v globino morja
in z njo žalost
brezmejna bolečina

Vlatka K., iz zbirke: Spomin živi v samoti

Po svoje ne spada sem, a …

Lep popoldan!

POZNEJE

Še vedno je zate postelj postlana,
še vedno te čakajo tvoje stvari,
še vedno odprta za tabo je rana,
a tebe od nikoder več ni.

Še tvoje stopinje so v snegu ostale,
počasi pomladno jih sonce topi,
ko trave se bodo spet pokazale,
za tabo le v srcu iskal bom sledi.

Še v hiši je opaziti tvoje veselje
in tvoja mladost se povsod še iskri
povsod je vtkano še koprnenje,
le diha več tvojega prav nikjer ni.

Niko,

čudovita pesem. Čeprav zelo žalostna.

Niko; #5 – ganljiva in lepa je tvoja pesem. Seveda spada sem. K prvemu komentarju sem kasneje dopisala (ne vem, če si opazil) tale stavek:

Imate tudi vi koga, ki ga kdaj pogrešate? Naj pesem zapoje …

Vlatka; tvoje pesmi, ki si jih posvetila svojemu bratu so zelo lep poklon nekomu,
s katerim sta delček življenjske poti prehodila skupaj.

Naj tu ne gre za žalost, pač pa za drobno pozornost ali poklon tistim, ki jih s prijetnimi spomini nosimo v sebi. (Če želite)

(Komentiranje naših pesmi izpod tega naslova pravzaprav niti ni potrebno.)

Lep dan VSEM.

Vseeno – saj nisem mislil tako: le pesem je posvečena psu.
Imam slabo lastnost, da mi je življenje življenje in da ne delam razlik, ko imam koga rad (razen tistih glede bioloških drugačnosti).

:IIIIIIIIII

Ljubezen je Ljubezen, Niko. :))

Čudovite pesmi Nagajivka, Vlatka, Niko!

Tokrat samo berem in doživljam. Mogoče zvečer kaj več?

Bin, hvala.

http://www.youtube.com/watch?v=lhc7MEYY-Ho&feature=related

Globoko si “dregnila” nagajivka. ;)
Tako s pesmijo, kot z izvajalko. Tja daleč v najlepše čase. :oops:

http://www.youtube.com/watch?v=54mYQLOwZM4

Še traja! ;)

Lepe pesmi. Ganljive!

Bin; #12:

Dregnila? Aja? Pa ja ne že spet???

*

vmesni samogovor:
Matr, še malo pa si sploh ne bom upala več ničesar napisati na blog … Z vsem kar muksnem – nekam dregnem. Nekam kamor ne bi smela? Hm. Kaj pa jaz vem!?!
Huh, še dobro, da Bin omenja vsaj neke lepe čase. :)))

*

Bin; ni panike. Malo se šalim. Gre za ironijo. Ker dejstvo, da imate fantje (o isti stvari) navječkrat v mislih popolnoma druge asociacije in fleše kot me punce, me že dooooolgo ne preseneča. (Tam malo po dvajsetem sem dojela) No in prav odtod tudi toliko nesporazumov. In fantje ste še precej na slabšem kar se tiče poznavanja, razumevanja in dojemanja ženske narave, kot pa obratno. – Oboje velja za večino, čeprav nerada posplošujem. Še dobro, da obstajajo redke izjeme, ki potrjujejo pravila!

Uh, malo sem se razgovorila, ker mi že nekaj časa gre na smeh – v zvezi s to temo (o zmotnem “prevajanju podnapisov”). Pa ne v zvezi s teboj, bin, da ne bo pomote … (zgodba iz privat-life-a.)

Lahko noč vsem.

youtube pa ne bom popala, da spet koga kam ne dregnem …

Hojla Vanja! :))
Šele zdajle sem te opazila. Hvala. So ti všeč? No, lepo. Imaš tudi ti kje koga, ki ga kdaj pogrešaš? Napiši mu/ji kaj (lahko v prozi). Če želiš, seveda.

Pa ti je kdaj padlo na pamet, nagajivka, da znaš tudi prijetno dregniti? ;) Bi moral molčati, kadar mi je lepo pri srcu? :twisted:
Ne, ne bom! :)

nagajivka,

jaz pogrešam Tvoj objem. V živo.

žalostno, a resnično, pokojnih ni več, le v našem spominu so. Kar je lepo.

Še lepše pa je, če se imamo med sabo radi. In se veselimo skupaj v tem živečem življenju.

Se strinjšsaš?

Tvojega prvega, in upam, da ne zadnejga, objema se tako živo spomnim, da se mi vedno naredi lepo v srcu.

TŠM ***

Bin – #16:

Heh, ja saj pravim, da mi je odleglo, ker si omenjal dobre čase …
Če nič drugega, si pa vsaj človek, ki znaš “znormalizirano” skomunicirat nesporazume.
Pohvalno.

Vlatka – #17:

Ma je bil takšen, ne? :

(((((((((((((((( :D:D ))))))))))))))))

Krhek kot najini telesi in močan kot najin duh, ha?

p.s.: ni bil zadnji, upam …

Kako lepo.

Vsaka izguba pusti veliko praznino. Čas, ki sem ga preživljal z mojo hčerko Majo je bil prekratek, da bi ji pokazal vse lepe in vedre plati življenja. Sedaj ko jo ni pa v mislih nadaljujem pot, ki me vodi do trenutka, ko bova nadaljevala tam, kjer sva končala, ko sva se razšla.

Dr.Magnum;

o, kako lepo je to, da si se tu oglasil! :))
Veš, da sem se prav danes večkrat spomnila tudi na Majo, nate in vse tvoje, pa na Andreja.

Hja, žal je vedno tako, da ko se “poslovi” nekdo, ki ga imamo radi, se tiho v sebi sprašujemo ali smo si res uspeli povedati najvažnejše, ali smo si dovolj lepega dali, izkoristili vse kar je bilo v resnici vrednega … itn. Kakorkoli obrnemo, se takrat zdi, da je bilo časa premalo … in nikoli ni “pravi čas” za slovo.

Tebe, drmagnum, občudujem ravno zaradi tvoje neizmerne dobre volje in energije, ki jo premoreš in hkrati še druge “gor držiš”. Kar je tudi edino smiselno. Treba je it naprej – kot praviš.

Tole je pa skladbica, ki smo jo na prostih poljanah takrat Maji namenili.
Pa naj bo še tu – in memoriam – njej, ki v tvojem srcu živi naprej:

http://www.youtube.com/watch?v=ShPfpPFR7PQ

Veliko mi pomenijo tvoje in vaše pesmi. V vsaki od teh se najdem. Nekatere se me močno dotaknejo. In ena od teh je tudi ta, ki si jo posvetila v spomin na tvojega očeta.
Za vedno se mi je zapisal občutek ko sva se poslovila z Majo. Postala je del mojega duševnega sveta. Še posebej sem pa hvaležen tebi in vsem, ki ste nam v tem času stali ob strani. Tega tebi in vsem ne pozabim nikoli.
Še me bo prineslo na tvojo stran in vesel sem, da lahko delim misli in občutke s tabo.
Vse dobro.

nagajivka,

res je bil. :)

Ne, ni bil zadnjii. :) :)

TŠM

Nagajivka, izgubila sem dedka, tri pse in nekaj prijateljev. Nikoli pa nikogar prav iz bližine, nikogar ki bi se mi zaradi izgube podrl svet.
Sem pa izgubila znanca -potencialnega prijatelja, najlepšo dušo in z njegovo mamo sem že več kot deset let v kontaktu. In me njena starševska bolečina tako podere, da se mi na trenutke zazdi tale svet veliko preveč boleč, da bi ga lahko prenašala. Izgubiti otroka..zadnje čase imam opravka s starši, ki so izgubili otroka, to se mi zdi največja možna bolečina…in če bi lahko izbirala ne roditi se ali preživeti nekaj tako bolečega, bi vedno izbrala ne roditi se. Zame je dinamika tega sveta aboslutno preveč boleča in ne vidim pomena..zakaj?
In lahko mi govorijo o povezanosti duš, o neminljivi ljubezni, o nesmrtnih dušah….jaz se na ta svet ne bi nikoli več vrnila. že zdaj, ko še niti nisem preveč osebno trplea. Pa me ta Svet boli do nezavesti. boli me Gaza! Boli me Bor Nekrep! Resnično, jaz se na tta svet ne bi več vrnila.Prosim!
Srčno rada pa bi živela v deželi igrač dobrega starega Nodija!

Vanja,

ti bi morala priti na inštrukcije k meni.

LP in ojem zate :)

(glasbena podlaga: Celine Dion – Immortality)

http://www.youtube.com/watch?v=nd41Al7hWtw

Samo še enkrat ga želiš objeti.
Vem! Le enkrat še… bi božala oči.
Njemu, ki svetlil vsak dan ti je noči.
Njemu, ki je želel samo leteti…

samo leteti… v lepše srečne dni.

Samo še enkrat zanj želiš cveteti.
Vem! Le enkrat še… in mirno naj zaspi.
Vsak trenutek lep, lovila bi v dlani.
Zanj, ki želel si je samo živeti…

samo živeti… za lepše srečne dni.

Vem! V sebi močno, močno hrepeniš.
Kot, da z njim letiš, ko v zarji ti žari.
Tam ustavljaš čas, ker si preveč želiš?

In zaživiš, ko pod soncem se zlati.
Naj zanj se v večnost zliva glasbe piš.
Med zvezde ga zapiši… da mogla bi…
da mogel bi…

samo objeti… spet lepše srečne dni.

———————————

Naj mu bo v spomin.

Vilinček – #26: :)))

Hejj, ti se tudi tihotapiš??? Nočna ptica??
Pssst. Veš kaj sem pa jaz ravnokar ušpičila? Sam ne okol’ govor’t …
Razžagala sem si opornico na prafaktorje in si jo snela dol z noge. Dost sm mela!
Preveč me je žulila in me zbujala sredi noči. Kaj bo pa dohtar rekel v četrtek na kontroli – pa še ne vem, če ti bom upala povedat … ;))

Skratka. Po tem zločinskem dejanju sem morala še malo na blog pošpegat in glej, našla sem tvoj čudovit sonet z refrenom, ki si ga spletla. Vao. Lepo. Ful ti hvala za prijazno gesto. Ker, če prav razumem, ker nisi nič dopisala zraven, si ga posvetila mojemu očetu v spomin? Veš, tale post je bil zamišljen tako, da kdor želi, nameni kakšno pesem ali posvetilo tistemu, ki ga osebno pozna in pogreša. Ne za mojega očeta. Zakaj? Ker se v vsebini te pesmi ne najdem.
Moj odnos do slovesa z očetom je kot kaže malo drugačen. Ja, velikokrat ga na trenutke res pogrešam, vendar sem mu v sebi “dovolila oditi” (po nekem času) že med samim umiranjem, če me razumeš. Ne hrepenim in ne želim, da bi se vrnil nazaj. Nikogar od pokojnih ne “vlečem” nazaj v željah. Le rada se spominjam prijetnih trenutkov, ki smo jih skupaj preživeli. Saj “živijo” – v meni, v mojih mislih. Pravzaprav – nikogar ne morem bolj objet kot pač vsakogar, ki ga nosim v srcu. Pa naj bo živ ali pokojni.
Vilinček, ne se jezat name, a povem ti, da je v tvojem sonetu verjetno bolj zaznati refleksijo odnosa med teboj in tvojim pokojnim očetom? In ne me narobe razumet, saj nič slabega ob tem ne mislim, ker sem ti res iskreno hvaležna in počaščena ob tej tvoji dobrohotni gesti. Hvala ti tudi za nežno skladbico na You Tube. V teh nočnih urah (in razpoloženju v teh dneh) se celo Celinkin vokal prileže mojim sluhovodom in duši. :))

Hvala ti, sonce si.:D Lahko nočko in lepo spi.

Drmagnum #22 – @:

Tudi tebi hvala za tako lepe misli in ne pozabi, da si vedno dobrodošel na teh straneh. :cool:

———————————-

Vlatka #23 – @:

SVDŠTMT (SajVešDaTŠMTudi?)

———————————–

Vanja #24 – @:

Se močno strinjam s teboj, da je izguba lastnega otroka najhujša možna preizkušnja, ki nas kot starše v življenju lahko doleti. Trpko je že, če izgubljamo brate, sestre, prijatelje, sorodnike … Ko izgubimo še poslednjega starša (četudi je ta v visoki starosti), je boleče na malo drugačen način, ker z njim vred umre še en del otroka v nas. Težko je to obrazložiti, dokler nimamo lastne izkušnje. Pa vendar je ni hujše bolečine ob izgubi otroka. Ker ni “naravno”. V sosledju zakonov narave je nekako logično, da otrok preživi starše. Vse kar je izven tega “pravila”, starš doživlja kot nesprejemjivo. Bližnji (sorodniki, prijatelji, znanci …) ob tem največkrat ostanemo brez sleherne “racionalne” razlage v smislu tolažbe, ker je ni! (Jezni na kruto, prekruto usodo.) Zato je prav, da si v trenutkih take hude bolečine starš (po)išče “duhovno” razlago. A o tem ne bom, da me kdo slučajno ne obdolži kake budistične propagande ali česa podobnega. ;))

Praviš: / “Zame je dinamika tega sveta aboslutno preveč boleča in ne vidim pomena..zakaj?”/

Welcome to the club, Vanja. Saj tudi JE (pre)boleča! Za večino človeštva.
Kako jaz samo sebe “tolažim”? Zavedajoč se, da je ta oder življenja – na Zemlji – mišljen kot ena sama velika solzna dolina, je za “pekel” še kar v redu. Za pekel je še kar nekako znosno, Vanja – priznaj!! ;)) Če bi pa v sebi gojila miselnost, da sem se rodila zgolj zato, da bom uživala v samoumevni “sreči” ali veselju do konca svojih dni, bi me ta preboleča dinamika še bolj jezila in razočaranje bi bilo še večje. Pravijo: “nebesa si je treba prislužiti”. No, jaz ta “nebesa” predvsem razumem kot stanje duha – tu in zdaj – v pretežnem zadovoljstvu, veselju in morebiti še v kakih kratkih utrinkih sreče zapovrh.
Že za časa tuzemskega življenja! … ker tisto kaj bo pol, če bo … ko bo … tega ne vem(o) natančno. Čutim pa, da je prav, da si vsakodnevno prizadevam za ta “nebesa”. Zadovoljstvo NI samoumevno. Zato si “vsako jutro znova” rečem – danes bom poskusila narediti kaj lepega za ta svet. Kaj prijaznega sebi in drugim. Pa naj bo to v krogu družine, na poslu, med prijatelji, ali kar tako mimoidočim, na blogu … itn. To je pravzaprav tudi edino kar lahko dobrega storim za ta svet in zase. In s tem minimumom se moram še zadovoljiti??? – Jao! Čarobne paličice tudi nimam, (damn!!), zato je to navsezadnje vse kar mi preostane. In četudi je moj doprinos v velikosti le enega nano(mili)meterskega drobca, je bolje kot nič. Oz. nasprotno: kadar me žene un ta divji tajfl in s svojimi mislimi, besedami, dejanji delujem v kontra smer, takrat vem, da delam škodo temu planetu, posredno sebi.
Zvečer rada mirno zaspim. S prijetnimi občutki. To je ena od stvari, ki mi veliko pomenijo. No hard feelings. In pa osredotočanje na lepote, ki mi jih življenje ponuja …
če sem že glih tuki … če sem se že ravno znašla na tem planetu …
Zakaj Gaza? “Gaza” ne bi bila potrebna, če bi se kritična masa svetovnega prebivalstva končno prevesila v prid drugačne filozofije. In z rednim ufuravanjem te teorije v prakso, bi se (v par stoletjih?) morda že celo kaj spremenilo na bolje.
Dvig zavesti! Duhovna širina! Zvenim kot preminuli Drnovšek? Tudi prav. I don’t give a *uck! Kar se mene tiče, je v tem imel pokojni prav! Pika.

Vanja!!! Kedaj greva v deželo starega Nodija??? ;))

*

(to so bile nočne blodnje by nagajivka)

Nodi? Je kdo rekel Nodi?
Pri nas televizor za enoletnike dela le na Nodijevem programu.

Pa dober dan!

Pozdravljena Nagajivka… Se oproščam, ker nisem nič zraven dopisala…

Pesem ni nova… (tu je dokaz)

http://vilincek.tuditi.delo.si/2007/09/02/samo-ziveti-sonet-z-refrenom/

In ni namenjena le tvojemu očetu in tebi. Ampak vsem, ki so kogarkoli izgubili v življenju.

Tudi mi imamo v sredo en pogreb (en starejši gospod, ki sem ga zelo dobro poznala in je bil zelo, zelo dober človek)

Nekako mi je sovpadalo…

Nad vse lep teden ti želim.

Pesem, ki si jo namenila svojemu očetu, pa nad vse lepa.

Niko #29: ja … se mi je kar zdelo, da na druge programe ne šaltaš… ;)))

Dober dan tudi tebi.

————————————

Dragi Vilinček – #30:

jao, oprosti mi. Res me je zmedlo to, ker nisi (razen “naj mu bo v spomin”) nič drugega zraven dopisala – kar ponavadi počneš. Saj nisem bila čisto prepričana, zato sem pa tudi tako zapisala: “Ker, če prav razumem” … Upam, da te nisem preveč prizadela? Sicer pa vzemi to tako – kot je tudi bilo mišljeno, da sem pač “izkoristila gužvo” in v komentarju povedala kako na splošno gledam na izgubo, pogrešanje, želje, hrepenenja … do nekoga, ki bi ga naš človeški egoizem želel imeti ob sebi. Pa ob tem nimam v mislih le pokojnih. Saj veš, da rada malo pofilozofiram, še posebej sredi noči … :)))
Nič ni narobe s tem, če kakšno rečemo na to temo. Povsem umestno pod tem naslovom. Tudi meni bi bilo dobrodošlo prebrati vaša razmišljanja. Vsakdo ima svoj pogled, svoje izkušnje, svoja občutja in doživljanja … pa je (vsaj meni) zanimivo slišati različna mnenja. In čeprav smrt ni ravno prijetna tema, je ne doživljam kot tabu. To je edini zagotovljeni del življenja – za vsakogar od nas.
Od posameznikovega odnosa do smrti (lastne ali bližnjega) je odvisen tudi način življenja. In prav to je bila moja poanta v zgornjih komentarjih. :)))

Hvala ti še enkrat, tudi tebi želim lep teden, pred sredo se pa itak še tipkava.

——————————–

V izziv tebi Niko – (če boš pri volji): se bojiš (lastne) smrti?

Ni egoizma. Solze, žalost, bolečina, pogrešanje, žalovanje so noramalne, ob smrti nekoga, ki ti je bil zelo blizu.
Nihče si ne želi umreti, vsaj dokler je upanje in vera, se vsak bori za življenje.
Tudi osebe, ki morajo na drugo stran, se ne želijo ločiti od nas. Še posebno, če je vladala ljubezen, ali pa kakšrno koli globoko čustvo v povezavi z njo (starš otrok, prijatelj, kdorkoli od bližnjih)
A ko ni več možnosti, moramo pač sprejeti dejstva kakršna so.

In moramo v bistvu osebi pustiti na drugo stran.

Moramu mu dati prosto pot, da gre tja kamor želi…

Imamo pa še eno možnost, odprta vrata srca in duha … se vedno lahko vrača k nam nazaj, če si bo tega želel.
Lepi spomini, nepozabne dogovščine, vsi tisti najlepši trnutki, ki so te objemali v življenju… vse tisto, kar smo prejeli od njega. to je naše in ostaja z nami. In lahko prenašamo na naslednje svoje rodove…
Tudi če kdaj jočemo, nič hudega… Včasih se najdemo na razpotjih in iščemo toplo roko…
Ne rabimo brisati čustev, ko se od nekoga poslovimo za vedno … vsa najlepša čustva lahko ostanejo.
Tako kot si ti ohranila to nevidno vez s svojim očetom.
Spustila si ga na drugo stran… a je v tebi in je še vedno s tabo… Vedno se bo lahko vračal nazaj, če si mu pustila odprta vrata srca in duha.
S tem, ga ne zadržuješ in ne vežeš nase.
Ne zadržuješ ga z bremeni in negativnimi mislimi … čiste so poti… in svobodne.

Vse to je del ljubezni…

Zelo lepo si napisala, Vilinček. Se strinjam z večino zapisanega. In jasno, da je žalovanje nujen proces. Edino tisti egoizem (v splošnem smislu človeške narave) si je treba priznati. Ko je npr. umiral moj oče, VEM, da sem ga nekaj časa iz egoističnih razlogov “zadrževala”. Nisem mu pustila oditi kar takoj, ko se je “odločil”. Sploh ne!
Seveda ne, če mi je bilo pa hudo ob pomisli, da bo kar umrl. Četudi je trpel v svoji bolezni. Zato sem morala najprej preseči sebe, svoje želje, svoja hotenja … za kar mi je bil hvaležen. Ne, ni bilo enostavno. Še težje mi je bilo, ko je (pred mnogimi leti) umirala moja sestra, stara 37 let in je hkrati zapuščala svoje tri majhne otročiče. Takrat sem bila jezna!! Fejst jezna na “usodo”!!!
A vsaka taka izkušnja pusti v nas globok pečat in iz vsega se lahko česa naučimo.
Tudi bolj polno Živeti. Recimo.

Svobodne poti, ja. Vse to je del Ljubezni, kot praviš in lepo si zaokrožila svoje misli, Vilinček.

Hvala ti za komentar.

Sometimes when it rains (piano solo) Secret Garden

http://www.youtube.com/watch?v=ukFyAy9JBGM

Nekaj lepega, da te poboža :)

Sem te prebrala. Ne. Ni bil egoizem. Bila je ljubezen In vedi, da si tudi on še ni želel umreti in ločiti od svoje ljube hčerkice, od svoje družine.

Nikogar ne moremo zaržati na silo. Pa če še tako želeli.
Zato se nič ne boj in ne bremeni s tem. On je sam izbral svoj pravi čas.

Prav je, da si ga spodbujala k življenju… To je namen življenja. Kaj pa, če bi imel možnosti?

Lajšala si mu zadnje trnutke, morda manj mislil na smrt in več na življenje.

Še ta misel ob vsem. Pomislila sem tudi na svojega očeta.

Važno je to, da si mu dala vedeti, kaj ti pomeni, ko je bil še živ… da si mu dala vedeti koliko ti je pomenil in tudi on tebi.

In nisi ga ti zadrževala… dan vama je bil ta čas, da jih skupaj še prebijeta.
Moralo je biti tako, enostavno je moralo biti tako.

Kajti dokler dihamo in živimo moramo nositi upanje v sebi. Moramo.

Vilinček; #34 – @: “ne priznam”! ;)
Kajti: čista ljubezen – brez primesi egoizma – dopušča vsakemu ljubljenjemu bitju popolno svobodno izbiro. Več od tega v naravi človeka (v zmožnosti ljubiti) ne obstaja.
Manj pa zelo pogosto. V vseh pogledih. Žal.

#35 – @: dragi moj Vilinček, saj ne iščem tolažbe, niti se ne obremenjujem (več) s kakšnimi strahovi okoli tega. Ja, pa sem ga “zadrževala” – očeta. Saj je to tudi on čutil in me prosil naj mu pustim oditi. Te stvari se odvijajo na nivoju duha (ne toliko uma, še manj telesa). Seveda da ga ne bi mogla “zadrževati” v nedogled, a ob trpljenju in brezizhodnem stadiju bolezni je vsak dan presneto dolg in naporen – za umirajočega. Življenje?? Tuzemsko življenje in upanje v tem smislu ga v tistem obdobju ni prav nič več zanimalo. Kar sem lahko povsem razumela.

Naj bo dovolj z moje strani o tem, pa naj še kdo drug kakšno svojo izkušnjo poda, če želi.

Hvala ti Vilinček za zgornji instrumental. Danes tudi meni sede taka glasba. Ravnokar gledam ven, na sinje-modro obarvano snežno odejo (cca 1 m novozapadlega snega), mrači se, smreke, lučke v daljavi … jiii – čista idila ob dobri glasbi.

Evo še z moje strani eno:

http://www.youtube.com/watch?v=80qCVWkdAmY&feature=related

Ta mi nekako paše zraven

***

***
Lunin sijaj
ti riše
sledi
meglenega dne
le iz oči
ti iskri
nagajiv smehljaj
nekega davnega
časa
ko zaslišiš
šepet sence
pred sabo
ki ti misli
zbistri
in pospešiš
korak

Iz moje zbirke: Zapečatila sem pismo

Hejj Vlatka;

Lušna pesmica. Zapečatila si pismo? Odpečati ga in nam še ti kaj povej na to temo,
če imaš čas.

nagajivka,

saj veš, da se meni ne da dosti govoriti, če ni sile…

Lahko pa naštevam:

- umrla nona, stara 39, jaz 0
- umrl stric, star 28 let,, jaz 0
- umrla teta, stara 20 let, jaz 0
- umrla teta, stara 36, jaz 6
- umrl nono, 69 let, jaz 12
- umrl oče, 41 let , jaz 13
- umrl stric, 49 let , jaz 20
- umrla nona, 75 let, jaz 23
- umrl bratranec, 21 let, jaz 23
- umrl stric, 50 let , jaz 28
- umrla teta, 68 let, jaz 29
- umrl moj brat, 41 let, jaz 40
- umrla teta, 56 let, jaz 40
- umrl stric, 79 let, jaz 46
- umrl stric , 83 let, jaz 47

Tako, na kratko.

Potem bi lahko še naštevala med mojimi prijatelji, pa se vseh niti ne spomnim…

Vlatka;

Bog jim daj večni mir in pokoj.

Saj vem, da ne bereš komentarjev. Ampak!
Zanima me kako ti gledaš na Ljubezen, slovo, odhajanje. V smislu: ko nekoga v duhu zadržujemo in mu (ker nam je hudo) ne pustimo oditi – med njegovim trpljenjem (v hudi bolezni) – ali je to ljubezen s primesjo egoizma ali čista ljubezen? Kaj pa ti praviš na to?

nagajivka,

ko sem bila majhna, je bilo to zame naraven pojav: pač umreš.

Ko sem rasla, sem imela obdobja, ko so morali nekateri iti.

Ko sem še malo zrasla, mije bilo hudo, hudo, hudo…

In zdaj, ko še rasem.., ne vem.

Za nekaterimi sem zelo žalovala. Za nekate sem bila vesela, da so odšli. Za nekatere bi si želela, da živijo večno.

Ja, sebični smo, sem o tem že pisala. Oni nas ne pogrešajo. Mi pogrešamo njih. Zato jih želimo zadržati. Prav zaprav pa bi se morali njihovih odhodov veseliti, saj gredo v svojo dušno življenje. Fizično življenje je le trenutek in dušna odločitev.

Ta prava ljubezen, pa me scvrite na grmadi je, pustiti človeka odditi. Čeprav je lahko ogromno čiste jubezni tudi v nas, da bi jo tej osebi še dajali. A to je egoistično. Saj osebo želimo zadržati zase, da bi ji še dajali.

Kapiš?

Ja, če dobro razmislim, smo mi egoisti.

če želi duša odditi, ji je treba pustiti. Sicer pa itak gre, ko pride njena ura. Tako ali drugače.

Io capisco tutto! ;)))
Na grmado te prav gotovo ne bom postavljala. V nobenem primeru te ne bi. Nikogar. Zakaj sploh bi? Saj je jasno, da so naše izkušnje ob srečanju s smrtjo naših bližnjih
(in manj bližnjih) različne. Sicer pa tudi sama razmišljam podobno kot ti. Prav o tem sem namreč danes pisala, pa mi je fajn slišat še vaša mnenja. Tudi če so drugačna, se razume. Več glav, več ve. Več “duš”, več izkušenj.

Hvala ti Vlatka za komentar.

nagajivka,

več časa, ko si z nekom, huje ti je. Definitivno.

In to je to.

Mojemu bratu

Ne spominjaj me,
da si obstajal,
ne spominjal me,
da si se smehljal,
ne spominjaj me,
da si dal mi roko,
ne spominjaj me…,
bllo je – zelo globoko.

Tvoj obstoj bil je ćist,
tvoj nasmeh pravi sijaj,
tvoja roka tako nežna,
da želim si te nazaj.

A vem, ne prideš več,
samo v moje sanje hodiš,
vedno se mi prikažeš,
kot bi si od nekdaj.

Včasih ti naredim krivico,
ne mislim nate vsaki dan,
ker to je tvoja dušna želja,
da ostaneš tam za vekomaj.

Prižigam ti svečke,
vem, da z mano si,
naj še tako se zjokam,
takšne so poti.

Vlatka K., 02. 02. 09, 21.14

In on mi odgovarja:

Draga moja, nič se bat’,
dovolj sem živel,
dovolj užil veselja,
ne mi ga zdaj srat’.

Imam se tukaj čudovito,
vse vas lahko vidim,
in ko me prime želja,
vrnem se lahko.

Veš, da sem te ljubil,
moja sestrica edina,
vse sem zate storil,
kar sem ti obljubil.

Življenje pač ni večno,
sama rekla si tako,
in zdaj sem to izkusil,
res mi ni težko.

Užij v življenju kar ti da,
izkušnja je čudovita,
a ni ga večjega veselja,
kot je biti spet doma.

V. K., 02. 02. .09, 21.31

Odhajanja?

Smo lahko takrat, ko nas nekdo zapušča, mi “gospodarji situacije”? Je res lahko od nas odvisno, ali bomo dovolili “oditi”?
Mislim, da ne!
Mogoče malo, čisto malo, naše želje, naš duh zadrži odhajajočega? Zato, ker mu s svojo nebogljenostjo, nepripravljenostjo naložimo še eno nalogo, ki jo mora izpolniti?
Vsekakor sem skozi dosedanje izkušnje prišel do spoznanja, da je človek takrat, ko je “prišel njegov čas”, pripravljen na odhod. Verjetno to ne velja za nenadne smrti? Za starejše in težko bolne ljudi pa. Odidejo, ko so opravili vse, kar so bili zmožni opraviti.

Ne zameri nagajivka, če se moji pogledi ne ujemajo s tvojimi. Svojega očeta sem “zamudil”, pred 29leti je bilo, ker sem takrat imel dva otroka v plenicah, daleč narazen smo živeli, on pa je bil v dobrih rokah svoje žene in hčere. Ne morem reči, da mi je žal, saj bi tudi danes verjetno storil enako. Novo življenje ima prednost.
Bil pa sem z njim dovolj, da sva se poslovila kot oče in sin. Vsaj čutil sem takrat, da mi je “dal odvezo”.
Zdaj imaš še en pogled na tisto, česar se te dni nekolko bolj spominjaš.

bin,

ne glede na nas, ljudje odidejo, ko pride njihova ura.

In so s tistim, s katerim želijo biti. Ali pa sami.

Ne glede na nenadne smrti, Bin. Taka je njihova odločitev.

In prav si naredil. Prvo je življenje, potem je odhajanje.

Pa še to:

včasih si želijo duše odditi nepričakovano. In zato se zgodi, da gredo.

In mi moramo spoštovati njihove želje, ne glede na to, kako nam je hudo.

Različni so primeri.

A iz moje strani morda le to.

Če moje tete ne bi vzpodbujali (zadnji stadij raka) v bolnici so jo odpisali. In so jo sestre in bratje vzeli domov .. (njena želja je bila, da doma umre – trpela je tudi težke bolečine) bi izgubila svojih naslednjih 40 let življenja.

Pa jo niso prepustile smrti … vlili so ji voljo… poiskali še naravne rešitve… vsake biljčice se oprijeli. Nekako vzpodbudili, da je še sama začela verjeti…

In če ne bi bilo tako, bi za sabo pustila 4 male otrokece (brez očeta, ker je ta umrl v prometni nesreči, pred domom) in si 40 let podaljšala življenje.

So čudeži. Je seveda od primera do primera različno… jasno.
A če je nekje prezgodaj, (še posebno če je oseba mlajša in bi lahko imela pred sabo še vso življenje) nič ni zaman, ne glede na končni rezultat.

Teta je bila vedno hvaležna svojim bratom in sestram (strašno so se imeli radi med seboj) in tudi sama kasneje veliko ljudem pomagala…
Vedno je rekla: Vredno se je boriti, dokler še dihaš, dokler je kanček upanja se je vredno boriti!

Sem zagovornik in bom zagovornik življenja, dokler so možnosti in so kančki upanja.
Ne glede na rezultat.

Kajti večkrat se dogaja to, da ljudje rečejo… Zakaj se je mučil, vse je bilo zaman?
Ne glede kam gremo kasneje, če nam je še namenjeno življenje na tej zemlji, če še niso končane naše poti…
Poiščimo še možnosti.

Jasno, so tudi drugačni primeri… ko ne morejo ljudje ne živeti in ne umreti… Ampak v primerih, kjer še gorijo drobne lučke upanja…
Jaz jih ne bi predčasno ugasnila.

In ni tu nobenega egoizma, pomagati človeko v stiski.
Ne gre vedno za svojce… Kot sem napisala, teta je za tem pomagala veliko ljudem. In sploh ni bilo vprašanje, ker je čutila z njimi… Znala se je postaviti v njihovo situacijo, čutila je njihovo stisko.

Včasih je kdo prišel čisto obupan do nje… nazaj je šel s svetlobo v srcu. To je bit.

Tudi tole življenje tukaj ima svoj namen in ko pride naš čas, tako pride.

Berem tebe Nagajivka… pri tvojem očetu mogoče res ni bilo več upanja. Če si ga zadrževala? Ne vem?
Mogoče ne bi nič prej umrl?
Mislim, da ne.
Hotel pa je najbrž le zate dobro, da sprejmeš njegov konec.

Težko je pisati o tem, ker so različni primeri. Včasih so možnosti, drugič ne.

So tudi taki primeri… ko so ljudje svojcem odveč in tudi sebi…zelo stari, neobogljeni. Želijo si umreti, pa ne gre. Pa jih nihče ne zadržuje. Ne gre.

Drugič pa je mlada oseba polna življena, pa se mu pot konča.

Še to sem dodala…

vilinčica,

vse se dogaja, kot se mora dogajati.

Teta je poslala signal in zgodilo se je po njeni volji.

In zato je živela še 40 let. Ker je bila to NJENA odločitev.

In kdor ne more umreti, pa si “kao” želi, je tudi njegova volja.

Sem vse preštudirala v tej smeri.

In pogovaejam se laho tudi z dušami.

In ta tvoja teta pravi, da vas je hotela le preizkusiti…

Duše so polne “trikov”…, pa če se še tako grdo sliši.

http://www.youtube.com/watch?v=K7-haKkFnT8

in še http://www.youtube.com/watch?v=XnamP4-M9ko&feature=related

Sem te prebrala Vlatka :) Ne vidim tako daleč. Nimam te sposobnosti. Čeprav mi včasih marsikaj ni jasno. Ali pa čudna naključja življenja.

A sem kljub vsemu za življenje, če so možnosti zanj (še posebno če ima oseba še pred sabo leta, ki bi ga lahko živela)
sem za vzpodbujanje njega.
Bolezen ni naravna smrt.

Zakaj bi morala predati bitko smrti, ko gre za življenje? Če so seveda še možnosti za življenje.

Ljudje bijejo bitke za nevredne reči… za meje, za svoj prav, za denar, za tisoč nepomembnih reči, za prazen nič. Oni gospe s koso, pa se bi kar tako poklonili. Na vzemi me k sebi. :D

Malo se šalim, čeprav se s tem ni za šaliti. Ampak mislim čisto resno.

V sredo grem na pogreb. Umrl je starejši gospod, ki sem ga zelo dobro poznala (res mi je žal zanj … oseba vredna vsega spoštovanja)
Pred kakšnimi dvema mesecam je bil popolnoma nemočen… Ni ga bilo strah smrti, le to, da bo moral ležati nemočen v postelji.
Močno se je trudil, da se postvil nazaj na noge … tudi razmišljal o nadaljnem življenju. In si je, vsaj delno si je izpolnil zadnjo željo.

Till Savannah My Love

http://www.youtube.com/watch?v=pFNGuZ5412o&feature=related

Malo romantike, da razbijem to temo… živimo, dihajmo, ljubimo, se veselimo… Nisem videla še spota… zdaj ga grem gledati, čisto naključno je glasba padla v moje roke :)

Precej ur bila brez internetne povezave.

————————————

Vlatka:

#44: preprosta, iskrena in lepa pesem. Mi je všeč.

#45: to pesem pa zaključuješ z besedami: »kot je biti spet doma.« Ta misel mi je blizu. Življenje na Zemlji kot kratek utrinek časa v večnosti, potem pa spet domov, ja.
Good point.

———————————–

Bin – #46:
Ti bi me rad spet jezil? Kaj je to za en podtikovalski stavek???: /»Ne zameri nagajivka, če se moji pogledi ne ujemajo s tvojimi.«/ Naj ga prestavim v Po-jezijo???
Naslednjič ga bom res. Ne ti meni … Preberi si moj kratek komentar pod #42, ali predhodnega pod #31. Pogovarjamo se, Bin. Izmenjujemo mnenja in izkušnje. :))

No, hvala, ker si opisal še svoj pogled ob izgubi očeta. Popolnoma razumem.
In jasno je, da so te relacije v odnosih med živimi in umirajočimi, kakor tudi med živimi in “umrlimi” … tako individualne, (p)osebne, različne, nenazadnje tako intimne v svojih vezeh, da ne moremo kar posploševati v smislu – tako velja za vse in nič drugače.
Na to, kar namiguješ v prvem odstavku (kom. #46), ti pa odgovorim takole:
Nismo z vsemi, ki so nam dragi, povezani na enak način. Mislim, da ima vsakdo od nas na tem svetu par ljudi (beri: duš), s katerimi je povezan na poseben način. Bolj intenzivno.
Pa sploh ni nujno, da smo si s temi bitji v »žlahti«. In, če vemo ali začutimo, da nekdo tak umira, ga zmoremo v duhu nekaj časa »zadrževati«. Lahko tudi popolnoma brez besed, brez trikov uma in brez naše fizične prisotnosti. Če se tega zavedamo ali ne, je pa druga zgodba! Sicer sem pa že napisala, da tudi to »zadrževanje« ne more trajati v nedogled, ker, ko pride skrajna »ura in cajt«, pač pride – z našim sprejetjem tega dejstva – ali brez. Omenila sem tudi to, da zna biti že vsak “dodaten” dan – hudo dolg in sila naporen za trpeče-umirajočega.
Pri nenadnih smrtih pa to »zadrževanje« (na tak način) ni možno, kot ugotavljaš tudi sam.

Z mojim mnenjem se še zdaleč ne rabiš strinjati, ker govorim iz lastnih izkušenj. Upoštevaj še dejstvo, da sem (pri svojih 22-ih letih) 6 mesecev preživela v vojni,
na iraškem bojnem polju, kjer sem imela priložnost zelo od blizu videti in doživeti veliko tega … in, da sem se do kakšnega lastnega spoznanja dokopala tudi preko izkušenj med opazovanjem tamkajšnjih umirajočih in njihovih bližnjih.

————————————

Vilinček – #49:

Tudi tebi hvala, da si podala svojo izkušnjo s teto. Zanimiva življenjska zgodba.
Se strinjam, da neobetavnim zdravniškim prognozam navkljub – nikakor ni kar za obupat (še posebej, kadar “umirajo” mlajši ljudje) in da se nemalokrat zgodi prav to, kar praviš: »čudež«. Čeprav je primer s tvojo teto poučen tudi za vse vas bližnje, ki ste skupaj z njo upali in jo bodrili, pa vendarle mislim, da je ta izkušnja bila namenjena predvsem njej.
A je to morda tista sorodnica (nekoč si jo nekje omenila), ki je bila vse do svoje smrti, vsem svojim težavam navkljub, tako polna življenja in veselja, da je kar “pokala od energije”?

———————————–

»Mr. Dj. D« – David: #50 & #51: hejj, hvala ti za glasbene vložke.
Tega pod #50 sem si kar 3 x zavrtela. Me like.

—————————————————————-

Vilinček – #52:
Uau, še ena lepa za lahko noč. “Nothing’s impossible – nothing’s unreachable …”
Thanks!

@Nagajivka: Ta prvega sem prilepil, ker je tudi ta gospodična, ki tako lepo poje, že na oni strani.

Drugi je bil pa za vse nas, ki se “žrtvujemo” na tej strani. Full dober komad, ki pa ga je treba poslušati od začetka do konca ;)

Dobro jutro, David.
Ja, Eva Cassidy je imela res poseben, ušesabožajoč vokal in kar nekaj odličnih skladbic nam je zapustila.

Ta drug YouTube sem si pa prihranila za današnje poslušanje, sicer bi mi ritem nabijal po kosteh celo minulo noč in spet ne bi uspela zaspati … ;))

Carlos Santana & “Soul Sacrifice” je (tudi za moj okus) s svojo skupino (leta 1969) s tovrstno glasbenim “performansem” v Woodstocku naredil enega vrhunskih improvizacijskih izvedb v živo – ever. Sploh tale, takrat komajda polnoleten “drummerček”, je genialno odbobnal svoje!!

Za vse vas, ki se “žrtvujete” na tej strani, praviš??? A je res tako hudo pod tem naslovom???
Pejd’ pa pod Erosa kej spisat! ;))

Lep dan VSEM.

————————————

Evo, še eno legendarno prilagam:

Eric Clapton & “Tears In Heaven” – skladbica, ki jo je Clapton napisal potem, ko je izgubil
8-letnega sina – v nezgodi (padec z balkona).

http://noolmusic.com/youtube_videos/eric_clapton_-_tears_in_heaven_-_music_video.php

Nagajivka, vem, da si glasbeno zelo razgledana, tistih nekaj besed sem podal v obrazložitev, zakaj prilagam te pesmice.

Ja, ob “Soul Sacrifice” se ni težko žrtvovati. Sicer nisem pripadnik hipijevske scene, v resnici povedano me odbija, v resnici so bili slaba publika, niso dovolj dobro sodelovali ob taki hudonorodobri izvedbi Santane in takrat spremljajočih glasbenikov.

Lep dan vsem ;)

I do agree, Dejv. Ma kaj češ. Važno, da so oni dali vse od sebe. Za svojo dušo. ;)

———————————-

Evo, tule spodaj je pa violinska izvedba Bachove Ave Marie, (izvajalka Linda Brava), ki sem jo nekoč posvetila svoji pokojni sestri. Pa naj bo še na tej strani, v spomin nanjo.

Kot je lotosa popoln cvet
- četudi izvlečeš ga iz blata -
in želiš si ga objet,
tako trenutek v čar odet
je kot kaplja opijata,
ki v popoln hip ujet,
izrečen je brez besed.

http://www.youtube.com/watch?v=xWi0x_aOzeM&feature=related

zelo lepo….

še ena zelo, zelo lepa pesmica:
http://www.youtube.com/watch?v=h5EUcYw96us&feature=related

ciao :)

p.s. če boš zraven brala pesmico, boš videla kar nekaj simbolike povezane s tem blogom, glede na to, da se tukaj zbirate “skadatelji rim” ;)

David, a bi ti meni dovolu, da se jst čist en mal’ vate zalub’m? A? ;))
Lej, rabim eno tako romantično dušo nekje, kot si ti, pa da mu pesmice pišem.

Dej no. Pliiis. Sej bom tvoji Tini, če bo treba, vse obrazložila, da ne bo v (resnih) skrbeh.

;)

a nisi pri Vlatki brala, da so tele virtualne ljub(ol)ezni bolj tako tako ;) :D

To late, Dejvid. Je že prepozno. Vmes se je zgodilo … 15 usodnih minut (cela večnost – preden si odgovoril), v tem času sem znova poslušala tvojega Nat King Cole-a (pod #60).
In karkoli bi mi odslej hotel dobronamernega natveziti – v želji, da me odvrneš od … ahkm … saj veš kaj imam v mislih, ane … me ne moreš več ustaviti. Sem že mehka. Zahvaljujoč tudi tvojemu minulemu delu na tem blogu. Kaj jaz zdaj tu morem?!?!
Če mi pa táko nežno musko rolaš. Vedno si … tu nekje … ob meni … in mi polepšaš dan s kakim youtubom. Kako naj ti to pozabim?!? Ne morem. Hočeš, nočeš, ti bom v prihodnosti bržkone kakšno pesmico spisala, pomlad je pred vrati. ;)

Evo, naj bo tale skladbica za vse zaljubljence:

http://www.youtube.com/watch?v=wOZScNBbJgM&feature=related

p.s.: David. Kaj te zdaj skrbi. Saj morda pa sploh ne bo tako hudo, kot se zdi. Pomisli: med drugim, ne bom nikomur več dovolila, da tu čez tebe kaj reče. No?

;)

nagajivka,

hvala. :)

Nagajivka, coool, nič me ne skrbi, ti kar daj duška sebi in svojim rimam :D

http://www.youtube.com/watch?v=avGAe9EVkjc&feature=related

#67: Latino lover? Cooooool! :cool: ;)

Ne gre za isto teto. 13 otrok je bilo na očetovi strani.
In jaz sem bila takrat še zelo majhen otrok.
Nič nisem prispevala pri tem.
Nam pa je bila na nek način en vzor in ponos skozi vso življenje. Močna osebnost, ki je dokazala da se kljub teži živeljnja da marsikaj premagati.

Moji bratnci in sestrične so bili še čisto majni otroki (brez očeta)… tudi to jo je gnalo za preživetjem, zraven vzpodbude, ki jo je dobivala od svojih bližnjih.
Pomoč njenih bratov in sester, ki so ji stali tako finančno ob strani, kot pri skrbi za otroke… kot s tem, da so ji pomagali pri okrevanju.

Z drugo teto je bilo drugače … ni ji uspelo premagati bolezni … mogoče tudi nekaj napakic (zdravniških oz. bile so tudi njene odločitve … ni se vedelo, kako daleč je bolezen napredovala, dokler jo niso operirali) odvzeli so ji ves želodec, rak se je selil na črevesje… še del črevesja.

Dali so ji en mesec življenja… živela jih je še šest, s trdno voljo, da bo premagala bolezen, enako kot sestra… A žal ni imela pogojev … telo ni sprejemalo hrane oz. le kanček nje, ker se je sama trudila za to.

Občudovali so njeno voljo tako zdravstveno osebje, kot vsi mi.
Ni bitno, tako ji je bilo sojeno.
A že to nas je nekako polnilo, da je ostala do konca tista naša, takšno kot smo jo poznali.

Ne gre za pravljice in izmišljene zgodbe… gre za resnične zgodbe življenja, ki jih lahko argumentiram z vsemi podatki, če bi kogarkoli zanimalo.

Kaj je počela prva teta. Bio prehrana … zelenjavno sadni napitki… domači čaji. Razno razne zeliščne kopeli… obplatki (glina, zelje, čebuljni, jajčni beljak) V bistvu je poizkusila vse kar je bilo možno povezano z naravo in kaj ni nosilo nekih škodljivh posledic… v bistvu pa tako ali tako ni imela kaj za izgubiti.
To je pomembno, nimaš kaj izgubiti.

Druga teta ni mogla uporabiti te iste kure… zaradi tega, ker njeno telo ni sprejemalo hrano. Zaradi operacije je bila na umetni hrani… Turudila je sicer vase vnašati nekaj… celo ji je na začudenje zdravnikov nekako uspelo… A žal ni imela pogojev (brez želodca, brez dela črevesja … drugi del pa posejan z rakom) bolečine in seveda morfi za lajšanje bolečine, tudi to jo je pobiralo.

Je pa bila neverjetna. Vsi smo jo imeli radi.

Lep dan ti želim.

Še to bom dodala, ker čutim v sebi nekaj. Oz. zaznavam.

Pokala od energije???

NAGAJIVKA… ne gre za to, da kod poka od energije v takih trnutkih…
Nihče ne poka od energije … Gre za voljo do življenja, kljub teži. Gre za tisto, da si lajšaš lastne bolečine … da usmeriš misli drugam … da jih usmeriš k življenju… tudi to je del terapije k ozdravitvi.

kajti če se jim boš predal, te bodo še bolj objemale in bodo bolečine še bolj močne. Zato se gre.

In se močno zavedam, da je imela veliko zelo hudih trnutkov… a vsaj v času obiskov, je nekako užila z nami tisti drugi delček…
Tudi zabavni (taka kot je bila)
In jaz jo imam tako v spominu.
Na nek način jo je tudi to ohranjalo pri življenju… ne glede na končni rezultat…take so bile njene odločitve.

In jaz jih spoštujem, ker verjamem, če bi imela malo drugačne bogoje, če ne bi bilo vse tako že daleč, da bi zmagala v boju z rakom. Trdno sem prepričana v to.

In nikomur nočem nič žalega. Le pomagala bi rada življenju s svojimi izkušnjami. tisto kar vem kar poznam.

Samo to. In ne gre za izmišljene zgodbe… Vsem tem boju … so težke poti. Vem, preveč oseb poznam, ki so bolehale za to boleznijo.

A več so imeli vedno možnosti tisti in tudi zmagali v teh bitkah, ki se niso predali, ki so se usmerili k pozitivizmu, ki so našli kljub vsemu še en smeh in dobro voljo v vsem tem začarenem svetu.

Ne gre vedno se zavedam. Ne gre. A vsaj skušati je treba.
Ko so stvari tako daleč, nimaš kaj izgubiti.

pa četudi nad nami obstaja raj… Tudi to življenje nosi svoj smisel. Ga nosi.

Vilinček;

Hvala ti za vse tri prispevke in življenjske zgodbe, ki si jih podelila z nami. Ker večkrat omenjaš, da ne gre za izmišljene zgodbe … Verjetno ni prav nihče pomislil, da bi šlo za pravljice. Saj vem(o), da NE gre za izmišljene zgodbe. Gre za resnične, življenjske zgodbe, za del tvojih izkušenj, ki so lahko za nekoga, ki jih prebira, dragocene.
Vsakdo od nas lahko kaj dobrega povleče iz teh tvojih (in drugih) zapisov. Zato se s tem nikar ne obremenjuj.

Kar se pa tiče tvoje sorodnice (tiste tete), ki si jo nekoč omenjala (mislim da na tvojem blogu), se pa spomnim, da si takrat sama opisovala ravno to. Da je bila neka tvoja teta polna, polna življenjske energije, vesela, pozitivno naravnana – (da je bila, vsem hudim težavam navkljub, taka vse življenje) – vse dokler ni odšla. Se motim? Verjetno si narobe razumela moj zgornji zapis, (?) vprašala sem te le, če gre za to isto teto, kar bi teoretično lahko šlo – saj praviš, da je ta, ki si jo v predhodnih komentarjih omenjala, še 40 let po hudi bolezni živela. No, zdaj vem, da ne gre za isto osebo.
In logično je, da ne bi jaz “pokanja od energije” omenjala za čas bolezni – ne za tvojo teto, ne za kogarkoli. Razumljivo, da v taki fazi nihče ne “poka”.

Vilinček, teli dnevi so polni nekih nesporazumov. Ha? :)))

Saj bo. Glavno, da sproti razjasnjujemo – pa da si ne otežujemo življenj po nepotrebnem.

Lepo bodi do naslednjega tipkanja.

Evo ti malo morskega vzdušja – s tebi všečnimi delfini – za lepši dan:

http://www.youtube.com/watch?v=9yPz6S5yQKs&feature=related

Saj je vse dobro. Nesporazumčki? :)

Pridejo, tako kot povsod… to je čisto nekaj normalnega v življenju… Važno je to, da jih znamo pogladiti.

Hvala ti, nad vse lepo mi bodi :)

Pesmici pa prisluhnem kasneje, ker bom dugače tanko piskala v službi. :D
Morala bi delati, pa kar nekaj kolovratim naokoli :)

Prišla nazaj, da prisluhnem glasbi delfinom in prinesti čisto malo sončka, ki je posijal nad nami :) Sem vozila blago do mehanika in me je vso pot tako sramežljivo spremljal iza oblakov..

Hvala ti za glasbo. Ja, delfini so mi pa res ena taka prikupna bitja … čeprav o njihovem življenju vem le iz prebranega in TV (dokumentarci) V živo pa sem videla delfina samo enkrat.
In spet je povezano z mojim očetom in njegovo smrtjo.

Videla sem ga na tisti dan, ko sem izvedela za očetovo smrt … (oz. najprej mi tega niti niso hoteli povedati … le to, da je imel infarkt in da ga oživljajo oz. kasneje, da je v bolnišnici)
Doma so se bali, da bi bilo kaj narobe na poti.
A jaz sem vedela, takoj sem vedela da je umrl. Čutila sem.
Takoj smo spakirali in na trajekt…
Vso pot pa nas je spremljal delfinček (prvič sem ga videla v živo)

Ne vem kje sem bila z mislimi … vem le to, da sem bila presenetljivo mirna in da me je umirjal in tako je potem tekla vsa pot domov.
Čeprav je bilo nekaj zapletov vmes, ker smo lovili bližnjice oz. je gorel na vseh straneh.
A vso pot sem bila zbrana.
Doma je bila seveda panika, jok… žalost. Jaz nisem mogla jokati. Ni bil šok? Mirna sem bila dalje in tudi mirno zaspala.

Zjutraj, ko sem se zbudila, pa se je vlilo iz mene in je teklo in teklo…

O tukaj imam spomin na delfinčka…

Hvala ti draga moja nagajivka. :)

nagajivka,

***

Nova ljubezen se rojeva,
Pelko zdaj je ta junak,
jaz ga ne poznam,
a kdo bi vedel,
kaj se v njemu skriva,
že mora biti za
nagajivko korenjak.
Štulič mene je zapustil,
jaz žalostna obupujem,
a vesela, da vsaj eden
goji naprej ljubezen,
se čestitki pridružujem.

– :D :D :D

Vilinček – #74:

Nu, tega pa nisem vedela. Mislim te asociacije v navezi med teboj, delfinčki in očetom.
Le to sem zadnjič zasledila, da so ti te “žvavce” všeč. Upam, da s tem nisem že spet dregnila nekam, kamor bi bilo bolje da ne bi? Tudi če ja, vedi, da ni bilo namerno.
Sicer pa, kot praviš, te na pokojnega očeta vežejo lepi spomini, kar je dobro. :) :)

Doma imeli obiske, zato šele zdaj odgovarjam.

————————————

Vlatka; #75 – hvala! :D ;)

Bom raje pod Mr. Erosa še kasneje? (ali pa jutri?) kaj dodala na “to temo”. Zdajle se le na hitrco “štempljam”, čaka me gora posode.

Z moje strani lahko noč – vsem na tej strani.

nagajivka,

Noč polna je miline,
bistrih zvezd in beline.
Nebo je res temno,
je pa v srcu lepo svetlo.

Naj ostane noč kar taka,
mila, nežna in naj čaka,
da iskre v srcu se prižgo,
nas na plano vse spodo.

Ljubim zvezde gor z neba,
ena prav zdaj zame sije,
ljubezen v srcu mojem bije
zate, zanj, ki ljubim ga močno.

Vlatka K., 03. 02. 09, 23.14
(Iz prve kot vedno, zato morda ni toliko čedno.. :D )

Draga NAGAJIVKA:

Ne nisi :) tole z delfinčki mi je močno razsvetlilo srce in dušo.

Hvala ti še enkrat :)

Tudi tukaj pustim en topel dotik in malo sonca za lepši dan.
Bodi mi nad vse lepo in enako vsem tvojim bralcem in pesnikom na tej strani. :)

Vlatka – #77: Čedno, čedno!

————————————

Vilinček – #78: tudi tebi hvala.

*

p.s.: Sreda. Vem, na pogrebu si. Mislim nate.

———————————–

Danes nič ne klamfam na blog, ker sem bolj sama s seboj in s svojimi občutki,
malo poslušam tišino, malo igram klavir, poslušam glasbo … Tak dan je.
Rada imam tudi take dneve.

Vsem želim lep večer.

http://www.youtube.com/watch?v=81DsyyThPm0&feature=related

***

Pogreb je lahko lep,
če zberejo se vsi,
tisti, ki so ljubili,
in osebo izgubili.

Duša si želi veselja,
zato rada vidi smeh,
čeprav ni živih želja,
da bi se smejali.

Žalostno je slovo,
ko stopicamo za krsto,
a tega več nazaj ne bo.
Dostojanstvo ohranimo.

***

Vlatka K., 04. 02. 09, 19.13

Dobro jutro!

Ker romantika “rulz all the time”, naj bo malo dobre stare klasike še na to stran,
za lepši dan.

http://www.youtube.com/watch?v=zcor7KhgerM&feature=related

p.s.: za vso klasično glasbo – priporočam poslušanje preko slušalk

Nagajiva mi skomine,
priklicala je, tele_le spomine.

Nekoč davno, tamle pod Krvavcem,
se jela je rožica igrati z gorjancem.

Namesto kitare, usteca so m’dena,
zapela mi do takrat ta lušt, še ni n’bena.

O bog še izdahnil sem tiho v ruto,
vse skupaj ni trajalo, niti minuto.

Zato, al’ bivaš še, Marjetica zala,
zavedno vpisana si tlele in, fala!
:oops: :twisted:

Draga Nagajivka. Hvala ti.

Berem te, da igraš klavir, prisluhnila sem tudi glasbi.
Pa se mi je ta trenutek nekaj utrnilo. :)

Spomnila sem se ene zelo stare pesmice, v bistvu gre za ljudsko pesem. :)
Naučil pa me jo je oče, ko sem bila še čisto majhna.
Znala pa sem jo zaigrati tudi na harmoniko.
Delček iz spomina:

————————————

Sem fantič še premlad,
oženil bi se rad,
preljubi moj zaklad,
kje te čem iskat.

Ta prva je premajhna,
pa tud za mene ni,
kot cucek med nogami
se vedno mi vrti.

Ta druga je visoka,
visoka kakor hrast,
a kaj mi nuca lojtra,
Naj grem na planince krast?

Ta tretja pa se šminka,
da od pudra vse smrdi,
le kaj mi bo strašilo,
v koruzi naj visi.

(zdaj pa pridemo me asice na vrsto :D )

Ta četrta na kitaro
ta peta na klavir
ta šesta pa a citre
pa gremo na šprancir ;)

Te zadnje bi mogle biti me.
Tisti fant pa je najbrž Štulič, ker se je slučajno prištulil med nami.

Kaj pomeni štuliti? :D (pri nas se temu reče osebi, ki se je slučjano znašla v eni skupini
oz. se ji je priklopila)

Naj nam bo nam vsem za lep dan :)

Me v vilinski svet
zopet, je muza speljala

a znan sem tud’ todi
zato še e’a fala.

Tud’ karma, vžela men’ mojga je očetam,
9 mi jih b’lo je, zato vas obveščam.

Spomin in kar te je navleke,
živi še_v meni t’ko,
kot spomnim se na Marjetke! :)

(morbidno, k’ne?) :)

http://www.youtube.com/watch?v=m4dfDTKicEU

So me vmes pregnali. Pa sem prišla poslušati še naslednjo glasbo Nagajivke :) Super. Lepa, zelo lepa. še posebno drugi del.

A time for as (tokrat na violino)

Nekje me čakaš…
(prosta poezija – rime)

http://www.youtube.com/watch?v=UaA2WiyqO1E&feature=related

Nekje me čakaš češnjev cvet,
poljubov slastnih
kakor med…
Tam sočnih ustnic iščem sled,
jezičkov vlažnih
vroč preplet:
Za naju vsa pomlad dehti…

Ne!
Nočem praznih le obljub
in slišati puščave glas.
A, ko zapiral boš oči,
nemir se v naju prebudi,
ni važen kraj
in niti čas:
Zajadraj v moj čarobni svet.

**

Nekje me čakaš moj dragulj,
drhteč in čuten
kot metulj…
Dišeče polnil se bo ulj,
ker puščicam
bom tvojim tul:
Vse bolj si te želim Amor…

Ne!
Nočem klicati neviht,
viharje dražiti neba.
A, ko vrtinčiš brez zavor,
ker vsakič slajši je prodor,
z divjino sreča
plapola:
Si našla spev sva izginul.

**

Nekje me čaka tvoj vulkan,
občutek vrel
še nepoznan…
Razpiram se, odpiram zanj,
s teboj privrela
bom na plan:
Razlivaj vame silno strast…

Ne!
Nočem majati zemlje,
da netila bi zubljem gnev.
A, ko bom čutila vso slast,
prevzeta vsa bom tvoja last,
ko rasel v meni,
boš kipel:
Odpriva skrinjo svojih sanj.

Berem štuliča :) A se poznava?

Glasba pa izbrana in dobra…
Zelo dobra.

Kylie Minogue & Nick Cave – Where The Wild Roses Grow

Na tole glasbo, ki si jo ti prilepil ŠTULIČ, bi se rodila zelo dobra pesem…
Jo poznam, dobro pozam. Ena boljših sklad.
:)
Sem že razmišljala v smeri, da bi tudi na to melodijo kaj spisala, pa sem se bala, da bi bila norebe razumlejana…
Čeprav moje vsebine nimajo zveze z besedili iz glasbe, ki jih prilagam ob pesmicah.
Vežem se dejansko le na melodijo in zvoke, redkokdaj je kakšna povezava.
In najbrž bi bila moja vsebina usmerjena v čisto drugo smer.

Ker sem vedno za življene… in tudi ostajam pri tem.

————————————

Bom pa še VLATKI napisala včerajšnjo prigodo iz pogreba,
ker se nanaša tudi malo na tvojo pesem.

In je v bistvu povezana z eno malo anekdoto iz njega.

Bile so solze … normalno, ko gre za slovo osebe, ki si jo poznal, še posebno, če je šlo za eno zelo dobro osebo. Temu se ni moč izgobniti.

Smo pa bili vsi nekako v sebi umirjeni, ker ni bilo nobenih bremen. Niti jih on ni pustil za sabo (bil je zelo dobra oseba)
niti jih mi nismo nosili do njega.
Vedel je, da ga imamo radi in da bo ostal naš.
Ni bil oseba, ki bi se zapletal v kakšne spore… samostojen v svojem življenju .. aktiven v dobrodelnosti, rad je pomagal ljubem na vseh področjih.

Doživel je svoja polna dokaj lepa leta … skoraj do konca ostal tista korenina, kot je bil.
Nekaj malega sedaj po bolnicah, a kljub vsemu se trudil, se še želel postaviti na noge.. In se tudi je. Meni so take osebe vzor in mi bodo vso življenje.

Ni razmišljal na smrt, ampak na življenje.
To je bila njegova želja.
kajti ko je bil nekaj malega priklenjen na posteljo… je pač izrazil, da ga ni strah smrti, ampak le tega, da bi moral dolgo nekje nemočen ležati (niti umreti in niti živeti)
Ampak je že takrat izrazil, da se bo trudil, da ne bo tako.

Tako, da je tudi umrl tako kot si je želel.

Kaj sem želela napisati iz samega pogreba. To doživiš res redko kdaj. :)

Čisto blizu pokopališča (malo pokopališče na deželi) je bila hiša in ena garaža z ravno streho, na njej pa sneg.

Na tisti garaži se je znašel en luškan kužek.

In ko so igrali tišino… se je oglasil tudi pes.

Skozi celo glasbo je tulil, ampak tulil po melodiji (tišje, bolj glasno) in pri
tem bil nad vse zadovojen.

Tega še nisem videla in je bilo neponovljivo :)

Ko je bilo glasbe konec, se je lepo vlegel na sneg in spremljal v miru ves pogreb.

Nakar začnejeo peti pevke (niso bile najbolj usklajene … izgleda taki mali cerkveni podeželjski zborček, niti najbrž ne vadijo preveč)

Pa se ne norčujem iz tega… nič hudega. Zanimivo je to, kar je sledilo :)

Pes je začel nemirno hoditi sem in tja po strehi… enkrat bevskinil … nakar je potisnil glavo v sneg in si jo tako na pol s tacami pokril :D

Kaj takega še nisem videla.. A sem si mislila tako pri sebi.

Dobro sem poznala pokojnika, bil je tudi tak humorist :) . Za samo glasbo pa je vedno imel bolj taki izbrani okus.

In potem še tista misel v meni:

če je pa nekje njegova duša gledala vse nas pogrebce iz zraka … vse to Boljšo muziko bi mi pa lahko privoščili :)

To pa je anekdota iz pogreba…

Vilinček – #88: Kaaaj? Ne veš kedo je Štulič??? Ma to ti je en (ne morš vrjamt, dokler si ne prebereš njegovih komentarjev pod #83 & #86) skratka: roker z romantično dušo. Res. Majkemi. Si že kdaj slišala za tako kombinacijo??? Svašta. Mislim, lepo, no.
… Ah, ja …

;)

Vilinček … tole zgoraj … sej te sam’ mal’ hecam, no … naj te moj način humorja nikar ne vznemirja preveč.

Sicer pa hvala ti za vse prispevke. S tisto pesmico pod #84 si me spomnila, da mineva eno leto, odkar sem na blogu sestavila svojo prvo pesem. Konec februarja sem namreč na Matjaževem blogu sklamfala nekaj zelo podobnega tej tvoji. Šlo je za priredbo točno te – ljudske. In, če se ne motim, sva se medve prav tam “spoznali.” Nope. Ne motim se.
Se te spomnim kot Mavrično vilo, ki je s svojimi značilnimi stihi umirjala neko skorajšnje vojno stanje na tistem blogu. “Vozila” si po sredini in mirila vse – z leve – in z desne.
Matr, mam dobr spomin. Ha.

Lep dan tebi, Štuliču in VSEM, ki se še znajdete na tej strani.

Nu, prvič dotaknila se’s me,
vilinčica, vsem jako mila,
da štulim se, perfidno si ugotovila.

Da nisem inventar
in da za pozornost se ne pulim,
bolje zame je, da se le štulim.

Nagajivka poštekala me je kuj v nulo,
zato worshipam jo,
njeno atmo in njeno lulo.

http://www.youtube.com/watch?v=FVzkIp-ZgiE

:D Vas berem oz. vaju berem. :D

Niti levo … niti desno,
po sredini, da ne skrenem.
Se držim prav hudo resno,
ko si težo vso nadenem. :D

Potlej solze malo točim,
da vse črno gre iz mene,
A ne dolgo … že v “luft” skočim,
da preveč me ne zadene.

Znova si nasmeh narišem,
si korenje dam za pas,
Novo pesem si zapišem,
“HOČEM NOVI LEPŠI ČAS!” :evil: ;)

Pa se sonček le nasmeje,
Me z ljubeznijo ovije,
Spet vilinček srečo seje,
naj še dolgo, dolgo sije.

hvala za vse :)

***

V celofan vas vse ovijam,
se v hudih krčih zvijam,
ko moram vas pobrati,
vas v šopek zavezati.

Je prijetno za oko,
ne pa tudi za roko,
ki vas je morala rezati,
in vse skupaj zbrati.

Ne boste ovenele,
takoj vas v vodo dam,
odvežem vrvico, ki vas tišči,
saj ne maram, da vas duši.

***

Za Štuliča:

http://www.youtube.com/watch?v=DIqAzEbfztw&feature=related

Vilinček – #94: :)))

Nu, ti bom pa še jaz prilepila tisto svojo priredbo ljudske, na tvojo #84, o kateri sem pod #92 napačno zapisala, da sem jo na Matjažev blog spesnila konec februarja lani.
Well, ni res, bil je začetek marca. Ma važno, da sem jo izbrskala v arhivu.
Pa naj bo “V spomin …” na moje pesniške začetke: :))

————————————

nagajivka

3. marec 2008 16:45

Pa kaj zares vsega bo zdaj ubogi beatnik kriv? -
dasiravno v svojih verzih ni bil najbolj ljubezniv?

Popolnoma je jasno, da ste zašli s poti,
ki naj bi Matjažu razsvetlila štir’ smeri.

Je fant lepo pojasnil, mu spat ne da hudir
in kot se je izjasnil, da to so ženske štir’:

Ta prva je “ta črna”, a črne so hudič,
ubogati jih moraš, ukazati pa nič!

Ta druga, prav’š, se lišpa, ta tudi zate ni,
ti nohte svoje ostre zapiči do kosti!

Ta tretja je “blondinka”, ne maraš plavih las,
je željna njena finka, a ubija te njen glas!

Četrte, rjavolaske, se ti preveč bojiš,
moreče nje opazke, od sebe stran podiš!

Povej zdaj ti Matjažek, res verjameš v ta mit,
da v ženski čisto vsaki – ne skriva se bandit?

Al’ mit gojiš, da fantje nek del ste kozmosa,
ki v sebi nima nič, prav nič peklenskega?

Ta peta bo ta prava, ob k’teri boš spoznal,
da hudiča iz nobene – nikol’ ne boš izgnal.

Zato pa mojster pravi – ženskega srca,
na dušo ji ne piha prav nič zloveščega.

Ji svojo da zvestobo, dušo in telo,
pamet pa na probo, ko “test” opravljal bo.

Bo argumentov bitko bila, njen um bo podivjal,
če ti bo sreča mila, lahko pr’ njej boš spal.

Le tega ne pozabi: kjer ljubezni je za dva,
tam druz’ga ni v rabi – kot argument srca!

:)))

Vlatka – #95:

Lepo, da s’ duše odvezála,
zdaj jih nič več ne duši.
Si v vazi vodo zamenjála,
šopek svež v njem cveti.

Še lepše cvetje je na polju,
ki nihče ga ne poreže,
ž’vi svobodno v okolju,
svojemu namenu streže.

:)))

nagajivka,

“V spomin” – je bil namenjen nečemu drugemu, je res?

In jaz sem bila danes na pokopališču. In sem nesla tja sveže rožice in “slika” na “V spomin” mi je dala to pesem. :(

ki se nanaša na duše -med drugim.

To je tisto, kar sem ti enkrat nekje zgoraj omenjala. Da so duše srećne, če jih ne zadržujemo.

Soul Shadows On My Mind ? ;))

~~~

http://www.youtube.com/watch?v=-GKlcscibAw&feature=related

~~~

San Francisco morning coming clear and cold
don’t know if I’m waking or I’m dreaming
riding with Fats Waller on the Super Chief
he said, musics real, the rest is seeming
oh, deep pain,
feeling that won’t go away
there’s the sound of his soul in the air
I can hear it up there
and I know he left those soul shadows
on my mind, on my mind, on my mind
soul shadows on my mind
on my mind, on my mind
soul shadows on my mind
on my mind, on my mind
standing by the window as a fog rolls in
I swear I can hear a far-off music
Jelly Roll is playing down in Storyville
and Satchmo is wailing in Chicago
You ought to heard ‘em play
feelings that won’t go away
left the sound of their souls in the air
I hear out there and I know
they left them soul shadows all on my mind
on my mind, on my mind
they left them soul shadows all on my mind
on my mind, on my mind
they left soul shadows on my mind
they left them shadows on my mind
they left them soul shadows on my mind

(Bill Withers & Crusaders)

nagajivka,

on my mind, in my mind…,

vsakdo, ki ga imam rada…:)

TA KOMENTAR PRENAŠAM IZPOD naslova ZAPISA: “Naj (o)živi romantika”,
ker res ne paše tja …

———————————–

Mijau;

včeraj si me, z Veročko IV. – in podnaslovom “1. maj” (#141), nehote spodbudil k čisto neplanskemu nadaljevanju pisanja spominov, tistih, s katerimi sem – pod zapisom
“naj (o)živi romantika” feb. 09 – začela v komentarju #10 in jih nadaljevala v #49.
Te pesmi, ki jo zdajle prilagam, včeraj nisem želela objaviti, da slučajno komu ne pokvarim Valentinovega vzdušja. Vsekakor je moja želja, da s to vsebino nikomur ne pokvarim dobrega razpoloženja niti danes. Od tega dogodka je minilo že četrt stoletja in življenje je šlo … in gre naprej. Ostali so pa LEPI SPOMINI NANJ in na tistih nekaj lepih trenutkov, ki sva jih v mladosti skupaj preživela.

———————————-

SPOMINI – I/3.

Kaj se s študentom je zgodilo?
Kako končala se je vez?
Kar nekaj let je vmes minilo,
rada sva se imela prav zares.
Ko sva, tako kot vsako leto,
na dan, ko se prižiga prvomajski kres,
ko podnebje je že fajn ogreto,
z motorjem se odpravila v Opatijo;
(v družbici ljubiteljev konjičkov,
sicer samih fejst in vrlih “stričkov” -
do Grobničkega polja smo gojili simpatijo),
na poti so … mladi in neumni …
motoristi, fantje strumni,
dokaj vihravi in malo prepogumni,
med postankom spili nekaj piv preveč …
Jaz na »svojega« sem se jezila,
on brezbrižno meni: »Prava reč!«
Da bi pot nadaljevali,
takrat že v mraku, nisem dovolila.
Vsi so me prepričevali,
a v trmi svoji nisem popustila:

»Jaz nocoj bom tu ostala,
se raje jutri vam pridružim,
nevihta bliža se … in zna bit štala!«

…

Pa so zajahali konjičke,
blazno se jim je mudilo …
Kdo prepričal dolgolase bi fantičke,
da v tem stanju neobvladljivo je krmilo???

…

20 minut! – Sem preverila na uri!
… ko mi gostilničar poda slušalko
telefona, takega na žnuri …
kolega pa … s tresavim glasom mi sporoča,
da se ravnokar …
ravnokar … je nekaj hudega zgodilo,
da vmes je presenetila jih toča …
da rešilec je na poti in da »moj«
želi ob sebi svojo »dobro vilo« …

Je oštir nemudoma me tja odpêljal,
bilo je kot v najhujši nočni mori,
kot nekdo bi kozle streljal …
… usoda trpka tam na gori,
kjer ovinki so v serpentini,
en za drugim na vzpetini …

…

Rešilca vse predolgo ni bilo,
kot večnost trajal je vsak hip,
mi v prsih je bilo slabó, hudó, tesnó …
je vse šibkejši bil njegov utrip …
v naročju mojem (jaz klečoč na tleh) …
je zaspal njegov poslednji gib …

S krvjo je zapečatil ta svoj “greh”.

…

Dolgo, dolgo … ni mi šlo na smeh.

…

http://www.youtube.com/watch?v=JR_cvyv922Q&feature=related

Nas gnala takrat še
divlja je Prekletica.
Da b’ plesala,
vabila me je Simpatica.

Prevoz že čakal je
za beli Zagreb,
a’l kot, da vedel bi, ostal sem,
sluteč pogreb.

Minila noč je z maligani,
zaspal vročičen, v neurju,
ne prizanesujoč niti mehurju.

Zjutraj petelinu zajtrk privoščeč,
mati d’jala je,
da Pollonce, ni več.

http://www.youtube.com/watch?v=bB29f8M9Qf8

♥

***

Verjanko
prišel si
s soncem
v jutranjo roso
odet
z nasmehom
na licih
in iskricami v
očeh
prišel si
s soncem
z ljubeznijo
prežet
brez preteklosti
brez misli
za jutrišnji
svet
prišel si
s soncem
brez strahu
brez težav
le očke
si odprl
in se nagajivo
nasmejal
prišel si
s soncem
in padel v
njegov objem
a ni bilo
vrnitve
ostal je le
naš boj

(Mojemu pokojnemu bratu…)

P.S.
Iz moje zbirke: Zapečatila sem pismo.

#102:

Prižigam ti svečo,
kjerkoli že si …
V spomin na trenutke
med tisto nesrečo,
ko v zadnjih izdihljajih
si zgodbo življenja
skoraj že spečo,
v želji hotenja
do konca izpel …
V presevku besed,
ki so kot vodilo
ves čas že na poti
tvoj’ga stremljenja,
v lovu za srečo,
korak ti usmerjale,
utripale v srcu …
… si bistvo zajel.

Ko svečo prižigam
se včasih zalotim
v hipno pomisel
brezčasja ujeto,
da bolje je tam …
kjerkoli že si.
Veš, jaz še kar migam,
še vedno vrednotim
življenje kot smisel,
prekleto in sveto
doklej ga imam …
… karkoli me uči.

Prižigam ti svečo,
tokrat drugače,
s sliko kričečo
a v meni molčečo.
Naj kič te ne moti,
smo kdaj kot igrače
v tej igri na odru,
pod odrom, v jarku,
ob poti, na poti …
Le volja nas žene,
svetloba napaja,
polni nam vene
od pekla do raja,
v tej večni …
… neskončni poroti.

——————————-

V spomin na današnji večer … pred mnogimi leti …

http://www.youtube.com/watch?v=YyBEVP7NFY4

———————————-

DON’T DRIVE DRUNK!!!