Arhiv za December, 2008
~ s pesmijo v *2009* ~

S taro leto se poslavlja
R oko novemu podaja
E ksponira kar proslavlja
Č asom novim up poraja
N aj izpolni tihe sanje
O vija naj nas znova vanje.

N ovo leto naj nasuje:
O bilo sreče in
V eselja
O bjem naj pesmi nas pestuje.

L jubeznivo in igrivo
E ruptivno – brez žlehtnobe,
T o bi v pesmih, zanimivo,
O dstranilo vse tegobe.

D ruščina poetov zbrana
R ednih in občasnih bralcev
A becedno uigrana na
G aleji verzotkalcev
I mpresivno naravnana:

P oezija je ljubezen!
O bljubímo si besedo
E tos naj bo vanjo izvezen!
T ist’, ki strup naliva v skledo,
I lustrira lastno bedo.

Predragi vesoljni pesniški svet – želim ljubeznivo 2009!

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
Življenje??? DA!

*JASLI NOVIH UPOV*

V jaslih upov te noči
se rodila je skrivnost.
Repata zvezda čez nebo
osvetlíla je temó.
Sijajna sled ponuja most,
prižiga tisoče luči …

Vabi nova svetla pot,
da popelje iz temine -
kjer je mraz onkraj zavetja.
Že od samega spočetja
je v želji, ki ne mine,
nagovarjala iz zmot …

V tem dnevu upov novih,
ki prežeti so s toplino,
drobnih iskric sramežljivih
je nešteto … neizgorljivih,
razpršenih tja v daljino,
varovanih pri bogovih …

Mordá pa uslišijo nam želje,
ki izrekli smo jih davi
ali zamolčali v veri,
da poslali smo jih v smeri
eni in edini pravi:
ta k svetlobi nas popelje.

(photo nasa map)
smrt zvezde simbolizira rojstvo novega življenja  &  Življenja znotraj nas

*

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
v zimskem dremežu …

ODA SONCU  (prosta poezija)

Ognjena krogla žge obzorje,
ko poslavlja se drsaje.
Oranžno-rdečih tonov zlitje
se razblinja, skoraj dremlje.
Blago spušča se v zaton,
poklanja dnevu svoj priklon.
Dotika se neba in Zemlje
veličastno tihožitje.
Odsev poljublja prižemaje
svod neba, zemljó in morje.

Vse je tiho, krogla spi.
Noč molči v jasnini teme.
Sapa v hlad motive riše,
jutri druge kot včeraj …
s srebrnino tke oblike.
Mraz zareže v žive slike
vtisnjene v spomin za zmeraj.
Neizrekljivo … prosim tiše …
slike govorijo neme …
same zase … v rez noči.

V zimskem jutru sonce bledo
zbira moč, da se dviguje.
Razstopi ledene sveče,
odganja sivkaste meglice.
Svetljaje nam mehča ta svet,
vsak dan znova spet in spet.
Prebuja se v nov dan, z njim ptice.
Ne sprašuje … nič ne reče …
bitja greje in pestuje …
ne oziraje se na bedo.


jutranja zarja – (foto: nagajivka)

*

YouTube slika preogleda     

 

  • Share/Bookmark
Večno opevana

NERAZLOŽLJIVA, NEUSAHLJIVA … (sonet)

Kot vetrc nevidna, neotipljiva …
kot misel brezbarvna, neslišna … A je!
Kot zvezda je daleč … ne sežeš do nje,
ona doseže te … nedoumljiva.

Kot mavrični lok je … neulovljiva.
Kot močna je sila … ki se je bojé.
Prinaša, odnaša … veselje, gorjé,
osmišlja obstoj … neuničljiva.

Že dolgo vprašanj si več ne zastavljam,
odgovorov nanjo nihčé ne pozna.
Odprem ji srce, se ne obotavljam,

naj vsako me jutro prebuja iz sna.
Življenja brez nje si res ne predstavljam,
naj bo univerzalna … ali za dva.

dvojna mavrica nad Rocked Arches, ZDA, Utah

  • Share/Bookmark
1000 + 1

PESEM + JAZ(prosta poezija)

Tisoč pesmi, en obraz,
nešteto misli, en odsev.
Več nians v vsaki pesmi
zven je enega srca.
Paleta čutov v barvah ritmov
tihotapi se na plano
in prelije se v besede,
ki zrcalijo duha.
Moja pesem – to sem jaz!

Svoje melodije pojem,
jih na tržnici poklanjam.
S tem ponujam delce sebe,
tiste najbolj moje, tihe
čute nežne, občutljive.
Izpostavljam jih v pesmih,
da morda se v njih kdo najde,
ko prebira rime, stihe.
Vsak tolmači si svoj dójem!

Ne teptajte čutov, bralci.
Ne prevajajte naglas.
Ne prisvajajte si piscev,
avtor ni nikogar last.
Ne spreminjajte besed
in pomenov bistva zgodbe.
Med parado sprehajalcev
nerazumljenost je past.
Ne bodite izdajalci!

Tu so pesmi – zate, zame,
ki privrejo iz globin.
Če drobec te dotakne, gane,
je dosežen njih namen.
Srca na pladnju, ko utripa,
ne zabadaj, ne ustavljaj!
Pusti lastno mu veselje,
ne očitaj mu domen.
Pojdi dalje – če te ne prevzame.

aristoteles poetry’s muse (foto vir: google)

  • Share/Bookmark
too much!

RAZOSEBLJEN SVET (prosta poezija)

Vse preveč, preveč besed …
Kot na polja bi brez konca
nasejali brez pomisli
plevosemje na gredice.
Tam kal vsaka spet in spet
rabi vetra, dežja, sonca,
da razseje se v širjave.
V zemlji črni, rdeči, kisli,
razbohoti se v bodice!

Vse preveč, preveč nasmehov …
ne le pristnih, nalezljivih,
dobrohotno darovanih,
brez fige v žepu podeljenih.
Temveč skritih izza grehov,
narejeno priučenih,
okrancljanih z vsem kičjem,
iz navade nametanih,
v sladotrsju vzgojenih.

Vse preveč je plitkotračja …
v brezplodju besedičja
iz dolgočasja porojeno
in spočeto iz osame.
Kot fazani sredi dračja
so med pokom iz gozdičja
uglašeni v skupne krike
begajoče izgubljenih …
Razosebljen svet omame!

  • Share/Bookmark
unplugged

EHO SNA JE BIT SRCA  – (sonet)

 

  

 

Bodi moja zgodba … bodi moj refren,

 

jaz bom tvoja pesem … v sozvočju sna.

 

Bodiva sanj odmev … eho ~ bit srca,

 

bodi moja nota … skupaj bova zven.

 

 

 

Bodi moj impulz … izpod neba kopren

 

mesečev odsev … jaz žarek, ki žgečka.

 

Ti moj opoj nočí … v čaši sle brez dna,

 

jaz bom tvoja iskra … v labirintu ven.

 

 

 

Bodi moje platno … jaz bom tvoj slikar,

 

v barvah iluzije … magičen je svet,

 

slike oživijo … najinih utvar.

 

 

 

Vzemi mojo dlan … v svojo dlan, poet.

 

Poletíva v noč … dodajva dnevu čar.

 

Bodi moja misel … navdih in interpret.

 

 

 

(ona) echo & (on) narcissus – waterhouse (foto vir: global.co.uk)

  • Share/Bookmark
Zdravo poet!

Dobrodošla na blog.siol.net.

Kjer moj pesniški bo svet?

To je tvoja prva objava. 

Ta objava me zabava!

Za prvič naj ti bo.

Mi drugič bo že bolje šlo?

Ampak zdaj pa začni zares!

Bom! Poezija je kot ples …

alafoundation.com/tango

  • Share/Bookmark